BR-032 Gradišče

S5/BR-032 Gradišče 791m nad morjem

Fotogalerija: kljik
x8x
QSO na 30m CW
x21x QSO na 40m CW

Teh Gradišč je po Sloveniji toliko, da je še dobro, da imamo SOTO in jih tako lažje ločimo med sabo. Nam so pomembna in simpatična edino tista, ki nosijo svojo SOTA številko. Eno izmed njih je tudi tole Gradišče, ki se dviguje nad nekoč velepomembno magistralno cesto, ki je peljala iz Pivke v Il.Bistrico in naprej proti morju. Za Pivko ste že vsi slišali, saj tam uspevajo nadvse okusni piščanci, včasih so ji tudi rekli Sveti Peter na Krasu, za Knežak ste tudi sigurno že slišali, če drugega ne že zaradi imena in za kraj Zagorje stavim, da tudi. Čeprav ni to tisto Zagorje, ki stoji ob Savi, ampak eno precej manjše Zagorje, ki se pa ponaša s tem, da na njenem robu izvira reka Pivka. Ko vse te kraje najdemo na zemljevidu se lepo zapeljemo do omenjene vasi, poiščemo najvišjo stavbo v kraju, ki je ponavadi cerkev in parkiramo na drugi strani ceste. Ni to parkirišče kot parkirišče ampak le malo večji plac na katerem si delijo prostor pod soncem smetnjaki za ločeno zbiranje odpadkov in spomenik NOB. Kaj imajo skupnega mi še ni jasno. Mogoče skrb za čisto okolje. Od cerkve nadaljujemo še par sto metrov po cesti proti Bistrici in se priključimo cesti, ki zavije pri tabli za Šilentabor v hrib. In ravno pri tej tabli sem po dolgem času spet strgal verigo. V tisti manjši klanček sem se zaganjal kot stekla žival in samo vprašanje obratov je bilo kdaj bo naredilo “pok”.
Nikar ne ponovit moje napake, ki je ta, da vedno izberem najtežjo varianto dostopa, saj sem šel po najbolj neprehodnem klancu, preskakoval nešteto električnih pastirjev in se vzpenjal po travnati gmajni. Kakšna muka je pedalirat po travi ve samo tisti, ki je to že izkusil. Še po snegu je lažje peljat. No, enostavnejša pot je tista, ki se po 700m asfaltnega nadaljevanja odcepi v levo in preide v dober in utrjen makadam.
Slika
Ta nas lepo počasi pripelje na greben Čepan. Od tu so prelepi razgledi na Pivško dolino, na Javornike, na Snežnik in na Čičarijo s Slavnikom na drugi strani grebena. Kolovoz se potiho spremeni v stezo, to počasi prekrijejo koprive in ko smo opečeni že do kolen se pred nami odpre planjava, kar pomeni, da smo na samem vrhu Gradišča. Tu so lepo vidni ostanki teras, ki so pred par tisoč leti nudile oporo obzidju in kolibam prvotnih prebivalcev tega območja. Oni so že vedeli kje so lepi razgledi.

Spust poteka tako, da nadaljujemo po stezi, ki teče tik ob previsu grebena in pri visooookem stolpu na katerem merijo sunke burje zavijemo kar po gmajni navzdol. Čez 100m nas preseneti speglan kolovoz, ki nas dostavi na prej omenjeno magistralno cesto, malo pred Knežakom. Zavijemo še do prvih hiš vasi, na prven kolovozu, ki zavije levo se spustimo na bujne travnike in kmalu se znajdemo pod Zagorjem. Tik ob kolovozu raste lepo opazen ogromen zelen grm. Smuknemo do njega in na njegovi vzhodni strani nas preseneti batoniran rov. Ta nas po par metrih pripelje v samo osrčje izvira Pivke. Seveda pod pogojem, da ni sušno obdobje saj v tem primeru nismo deležni niti kapljice vode. Pogled usmerimo navzgor, opazimo cerkev, se zapodimo do nje in že spet smo pri vročem kupu pločevine, ki nas ima namen zapeljati proti domu.
Slika
Med postankom na Gradišču sem spotoma še razpakiral nahrbtnik, postavil KV anteno in vprašal ali je QRL? Hrvat mi je že rezerviral frekvenco in po dolgem času sem spet užival v tistem ta pravem pile-upu, ko si bog i batina in ne odstopaš od tega da hočeš le HB9? ali DL6? Kot taprave, tavelike dxpedicije. Le s to razliko, da je tukaj pile up količini vatov primerno velik in dolg. Ampak za nahranit izmučene mišice z vzpona in za pritisnit štampiljko na izvedeno aktivacijo in za zadovoljstvo ob odkrivanju novih poti, stez, novih žic električnega pastirja in novega SOTA vrha je tak pile-up ravno dovolj. Več bi bilo že kičasto. Kaj bi potem sploh še ostalo velikim? Velikim?

0 comments on “BR-032 GradiščeAdd yours →

Leave a Reply