BR-035 Visoč

Novi SOTA vrh, nove poti, nove steze, novo zmrzovanje.
Še domačini pravijo, da živijo v “teh zabačenih krajih!”
23km/700vm

Redkokdaj se mi zgodi, da bi na turo pozabil s sabo vzet fotoaparat. Ugotavljam, da je za to kriv današnji delni sončev mrk, ki očitno vpliva na nekatere malo bolj, kot nas poskušajo prepričat strokovnjaki. Kako naj si drugače razložimo pojav, da je ostal v toplem avtu tudi dlančnik z GPS’om? Da se še zmeraj ne izgubljam po brkinskih hribih gre zahvala predvsem dobremu spominu za ogledan zemljevid , ki si zapomni tako karto, kot tudi pot, ki je za prevozit.
Turca naj bi potekala nekako takole. Začetek v Jelšanah, po prihodu v Novokračine skok v tamkajšnjo jamo, nadaljevanje do Sušca in do Grgovega mlina, vzpon na Visoč in sotiranje na vrhu, delno ilegalen spust preko Šentgena v dolino in še vzpon na Sv.Katarino, ter povratek v Jelšane.
Najlepši parking za avto je pred pokopališčem, ki je na izhodu Jelšan. 100 m naprej je tudi že odcep ceste, ki ji domačini pravijo rimska cesta, čeprav ni nikjer nobenih dokazov, da naj bi to tudi res bila. Je pa sigurno to, da so ceste v teh hribih še iz časa Italijanov, ki so med vojnami zasedali to ozemlje.
Po dobrem kilometru vzpona po asfaltu, se ta na prevalu na hribovju Sušnjak (634m), kjer je na desni tudi odcep za Sv.Katarino, prevesi in za toliko kot smo pridobili na višini, v naslednjih minutah tudi izgubimo. Po par ovinkih dobesedno pademo v Novokračine.

Vas se razteza ob cesti v dolžini 500m in okoli 500 je tudi prebivalcev tega naselja. Na njenem obrobju so še vedno lepo opazne terase, na katerih so do konca 19. stoletja domačini gojili trto, ki pa je po napadu bolezni za vedno izginila iz teh krajev. Da je bila tukaj nekoč doma vinska trta spominjajo tudi ledinska imena, kot so na primer Brajdice. V vasi ob cesti lahko še vedno vidimo kakšne so bile nekoč vaške hiše, saj ob njej stoji še nekaj osamljenih ali že delno porušenih starih stavb. Tik pred mostom, ki nas pelje čez Smrdeljski potok , pa opazimo na levi lepo in obnovljeno cerkev sv.Jožefa.

Od tu nadaljujemo pot skozi vas in že čez sto metrov zavijemo na križišču desno ter nadaljujemo po cesti vse do mostu, ki vodi čez Sušački potok. Tu se spustimo na kolovoz na desni, ki nas preko travnika pripelje vse do previsnega ostenja pod katerim stoji vhod v Novokrajsko jamo, na drugi strani polja, na jugozahodnem delu vasi. Nekateri jo imenujejo tudi Primorski Rakov Škocjan. Struga potoka je ponavadi suha, le ob večjih nalivih se potok spremeni v pravi hudournik. Dostop do vhoda je bil danes precej težaven in nevaren, kajti gladke skale, ki se stopničasto spuščajo proti njemu so bile v celoti prevlečene z nekaj centimeterskim ledenim oklepom. No, še najlažje se je bilo gibati po riti, saj sem lepo zdrsel iz skale v luknjo in tako naprej proti začetku podzemlja. Povratek h biciklu na travniku je pa itak že druga zgodba. Na visoki previsni steni nad vhodom v jamo gnezdijo tudi krokarji, ki cel čas kriče krožijo nad poljem in se derejo na ves glas in verjetno pravijo, da naj izginemo proč od njihovega doma.

Za nadaljevanje ture se je potrebno vrniti nazaj v vas. Tu nadaljujemo desno po cesti, se za trenutek ustavimo pri spomeniku domačinom padlim v NOB, si ogledamo še eno žalostno podrtijo ob njej in se zapodimo po ravni cesti proti vasi Sušak.
Sušak.Tu se splača v starem delu vasi poiskati stezico, ki vodi do slapu Sušec. Ta se pojavi le ob močnejših nalivih. Zato pa je stalno na ogled Grgov mlin. Dobimo ga tik pod cesto, ki pripelje iz Podgraj v Sušak ter si ogledamo naprave, ki so ohranjene, vendar že močno dotrajane, predvsem leseni deli, kot so pogonsko kolo, rake.
Na južnem delu vasi, takoj za prečenjem Suškega potoka pridemo do cerkve sv. Janeza. Tudi ta cerkev je bila obnovljena pred par leti, obzidje pa šele pred kratkim. Med ogledom in slikanjem cerkve se mi je pridružila starejša gospa, ki sem ji pred tem v vasi voščil dober dan. Najprej sem mislil, da preverja ali imam kakšne slabe namene, da se zadržujem toliko časa v okolici tega svetega kraja. Šele na koncu mi je povedala, da je zadolžena za vsakodnevno zvonenje točno opoldan. No, hkrati se je tudi pošalila, da bo danes poldan malo kasneje, saj sva se zaklepetala kot dva stara znanca in je pozabila na verižico, ki je povezana z zvonovi. Bila je nemalo presenečena in se ni mogla potolažit s tem, da kako sem le našel to njihovo “zabačeno” vas in da kaj me je sploh prineslo v njihove, od Boga pozabljene kraje. Potem sva še ugotovila, da je že bila v Dutovljah na eni kmetiji in da je iz Krajne vasi ena njihova vaščanka, priseljena nevesta. Po omembi načrtovane poti pa me je hitela opozarjati naj nikar ne zaidem na hrvaško stran saj, da me lahko odpeljejo s sabo v Reko. Don’t wori gospa. Sem že navajen ilegalnih prehodov.

In tako se od tu pot nadaljuje proti hribu, ki kraljuje na južni strani vasi. Nanj sem se povzpel kar dvakrat, saj se je gozdna cesta, ki jo je omenjena gospa predlagala, končala enih sto višincev pod vrhom. Sledil je spust nazaj do sv.Janeza, ter rinjenje po opuščeni, vendar krajši poti po drugi, vzhodni strani hriba. Ob prihodu na gozdno cesto je rit spet počivala na sedežu, na razcepu poti pa sem bridko spoznal, da je GPS ostal daleč zadaj v Jelšanah. Sledilo je intuitivno iskanje pravih odcepov, ki so se vsi po vrsti izkazali kot pravilna izbira, kajti že kmalu sem pešačil po ostrih skalah, ki pokrivajo ta 756m visok vrh, imenovan Visoč.
Kljub občasnim sončnim žarkom je bila na vrhu temperatura cel čas pod ničlo. Sotiranje se je zato kmalu zatem, ko se je telo začelo tresti kot šiba, končalo.
Spust je bil planiran tako, da bi potekal po starih kolovozih, ti pa večkrat prečkajo državno mejo. Prijetno sem bil presenečen, ko sem spoznal, da so bile tudi tukaj pred kratkim narejene nove, protipožarne preseke. Tako kot se po njej pripelješ skoraj do vrha, tako tudi nadaljuješ po njej spust v dolino. Sicer je potrebno na nekaj mestih malo hazardiranja in s tem izbire pravega odcepa, ampak sreča spremlja korajžne(ali pa neumne)in po super spustu po vlakah, starih in tudi že novih kolovozih skoraj padeš na cesto, ki pelje iz Novokračin proti mejnemu prehodu pred Rupo. Sledi nadaljevanje po cesti, tik pred policijskim avtom na mejnem prehodu pa opazimo na desni zametek kolovoza in tudi že prvo napisno tablico za Sv.Katarino.

Ker nas tudi naslednja tablica usmerja proti njej je normalno, da gremo po planinski poti. Ta je le deloma prevozna. Boljše bi bilo, da bi sledil kolovozu, ki se kasneje spremeni v novo protipožarno pot. Tej se malo pod vrhom priključimo in po njej nadaljujemo proti vrhu. Na edinem odcepu so že kažipoti za Sv.Katarino in prehod skozi ruševine nekdanjega obzidja gradišča daje slutit, da je bilo to nekdaj izredno pomembno naselje.
Gradišče Sv. Katarina zapira na JZ Jelšansko kotlino in nedvomno je, da je bil to tudi namen, torej nadzorovati prehode do ceste po dolini in posebej prehod od morja proti severu. Na vrhu so vidni ostanki, oziroma temelji nekdanje cerkvice svete Katarine, kjer naj bi bil nekoč ženski samostan. Potem, ko je bila božja služba v njej po škofovem ukazu prepovedana,je bil oltar sv.Katarine prenesen v cerkev svetega Jožefa v Novokračine. Kamniti kip svete Katarine se je ohranil vse do današnjih dni,ko ponovno zaseda svoje mesto na vrhu hriba, v novi kapelici,postavljeni leta 2006. Istočasno z otvoritvijo je bil tudi blagoslovljen križev pot, ki ga je blagoslovil koprski škof Jurij Bizjak. Po njem je tudi potekal končni spust in povratek na izhodišče ture.

2 comments on “BR-035 VisočAdd yours →

Leave a Reply