V LAN omari na JN65WP je od danes montirano 4 portno LAN remote stikalo.
Dva porta sta že zasedena z dvemi IP kamerami, ki sta zdaj pod polno kontrolo. Tudi kar se tiče napajanja.
Remote je narejen z Arduino Uno in nekaj dodatnimi komponentami.
S polnim nahrbtnikom proti vrhu hriba
Montaža in drobovje Arduino Remote stikal. 3 in 4 sta že zasedeni z IP CAM.
Še zadnji pogled v omaro, preden se zapre.
Rotator Kenpro KR-400
Je prvi in edini kupljen rotator, ki sem ga kadarkoli imel. Je še iz časov, ko ga je bilo treba iz sejma v Pordenonu, domov prešvercat. Spomnim se, da sem nekje pri Opčinah odvrgel kartonasto škatlo in rotator dal k rezervnemu kolesu Yugota. Tako je pristal na 21m stolpu in kar nekaj let obračal antene. Vse do 4. januarja 1991, ko mi je nekajdnevna burja podrla stolp. Rotator je z malimi poškodbami, ki so bile hitro sanirane preživel in na od takrat naprej 15 m stolpu obračal antene vse do lani (2016), ko sem moral stolp odstraniti.
Sevisiran (podmazan) je bil nazadnje 1992 leta. 2002 mi je strela skurila oba čipa (741 in 5548) in od takrat do danes je delal brez težav.
Ta vikend sem ga odprl in presenečen ugotovil, da so zobniki kot novi, nepoškodovani, neobrabljeni in še vedno polni masti za mazanje ležajev pri mešalcu za beton. To je bilo takrat pri hiši, hi.
Ko sem komando rotatorja, zato, da bi zamenjal odrezani napajalni kabel, odprl, me je čakalo prijetno presenečenje, ki sem si ga pustil pred 15 leti, ko sem jo nazadnje odprl. Listek z zapisanimi barvami žic v kablu za napajanje rotatorja ter vrečka z rezernima čipoma in listek z datumom.
Rotator je bil mnogo let pritrjen le z dvema vijakoma, saj sta se druga dva odvila in odpadla, pa je še vedno vrtel antene. Mast je bil 4 metre visok in ni bil nikjer uležajen. Ležaj, ki je bil na vrhu stolpa, pol metra nad rotatorjem, je popustil kmalu po montaži. Ta tip motorja nima zagozde, ki bi blokirala glavni zobnik (kot npr. Ham IV) in držala med vetrom vedno isto smer. Prepričan sem, da je zato vsa ta leta brez okvar zdržal vsa neurja in sunke vetra, saj se je pod pritiskom počasi obračal k najmanjšemu uporu vetra. Japonci so že vedeli kako močna burja je na Krasu,hi.
Zdaj je spet pripravljen, da se poda na burji izpostavljeno lego. Tja, kjer mu je dom. Med antene.
4. januar 1991
S50A, S50XX, Tadeja, S51ZJ, S53X in S51TC
Sreda, 12. 07. 2017
Po 700 km poti je ekipa, ki letos predstavlja ZRS na sejmu Hamradio v Friedrichshafnu, v popoldanskih urah prispela na cilj.
Zaradi vetrovnega vremena smo zelo pohiteli s postavitvijo našega kampa, to je šotorov in le enega “gadafija”, drugega smo pustili na sigurnem za naslednji dan.
Ker smo bili tako zelo pridni in delavni, smo za nagrado dobili še mavrico. Na koncu smo še preizkusili kako deluje kuhinja in ali je teran zdržal vroče potovanje. Preizkušanje se je zavleklo pozno v noč. Zdržal je, ampak le polovica.
Pa še to. Vseh vas pozdravlja Rudi.
S53X & Co: S50XX, Tadeja, S50A, S51TC, S51ZJ
četrtek, 13. 07. 2017
Včeraj zvečer se je slovenski kamp napolnil. Rezervirali smo ravno dovolj prostora, da smo S5 hami skupaj. Debate so tekle pozno v noč. Dan smo začeli s suho nočjo in deževnim jutrom. Čez dan so menda bile tudi nevihte, vendar tega ne vemo, ker smo ga preživeli v halah na sejmišču. Obisk na našem štantu je na trenutke že mejil na pile-up. Celo Američani so se dobivali pri nas, čeprav je njihov country precej krat večji od našega. A le po površini.
Kdor pošilja QSL kartice po biroju ga obveščamo, da nam je uspelo oddati skoraj vse pakete, ki smo jih imeli s seboj za tuje radioamaterske zveze. Samo še koga iz YU, Z3 in Z6 najdemo, pa bodo vsi paketi oddani.
Vsi se trudimo po najboljših močeh, da dostojno zastopamo vse S5 radioamaterje.
Dan smo začeli z dvigom zastave. Dobesedno. Pozno zvečer se je namreč drog zastave (ribiška palica za naše žične antene) sesedel sam vase in šel skupaj z nami na nočni počitek.
Kot vsak dan, smo bili tudi danes na razstavnem prostoru že krepko pred odprtjem vrat za obiskovalce. Dogovorili smo se namreč, da vsak dan ob zaprtju pospravimo za seboj in vredne stvari s štanta odnesemo s seboj, zjutraj pa ponovno uredimo razstavni prostor.
Tudi danes smo imeli pravi pile-up z obiski. Poleg tujih radioamaterjev s celega sveta, ki so kar požirali informacije o Sloveniji, ki smo jim jih dajali ob delitvi prospektov, nas je obiskalo tudi precej S5 hamov.
Smo si pa danes privoščili tudi nekaj časa za sebe. Predvsem z obiski predavanj in nakupi na bolšjem sejmu. Po Friedrichshafnu še vedno iščemo Poljake, katerim nikakor ne moremo izročiti težkega paketa s QSL karticami za njih. Samo še ta nam je ostal za oddati.
Naš Slovenski kamp se še vedno polni.
Za vas je bila nedelja verjetno dan za počitek. Nam se to ni zdelo. Dela smo imeli še več kot prva dva dneva. Poleg pakiranja in pospravljanja S5 kampa, smo bili namreč tudi danes prisotni na razstavnem prostoru. Prvi del ekipe je ostal v kampu in je najprej slavnostno spustil naši dve zastavi (državno in ZRS), čemur je sledilo pospravljanje. Drugi del ekipe se je tako kot vsak dan, odpravil na Hamradio Messe v halo A1.
Obiskovalcev je bilo občutno manj, vendar smo vztrajali in izpeljali naše poslanstvo, to je promocijo ZRS in Slovenije, do konca. Po treh dneh “sejmarjenja” so naše ZRS polo majice že pošteno smrdele in če bi sejem trajal samo še en dan, bi se nas mimoidoči verjetno že izogibali.
Manjši pritisk na naš “štant” smo izkoristili še za obisk zvez drugih držav, ki so tako kot mi imele svoj paviljon in z njimi izmenjali par besed ter priložnostnih daril. QSL’ke smo pa itak izmenjali že prvi dan.
Hvala vsem S5 radioamaterjem, ki so nas obiskali v času sejma na razstavišču, hvala vsem, ki so se družili z nami v S5 kampu in se družili z nami pozno v noč in hvala ZRS, da nas je na razpisu izbrala za predstavnike. Mi smo dali vse od sebe.
73
za vas smo se trudili:
Tine S50A, Kristjan S50XX, Tone S51TC, Sergej S51ZJ, Tadeja in Miloš S53X.
za konec je tu še par slik naših najbližjih sosedov:
Z MTB na SOTO v Karnijske Alpe.
Ker je danes 15. marec pripada, da naredim eno konkretno turo.
O njej kaj več v naslednjih dneh, saj mi je dala biksa kot že dolgo ne.
Za gor sem porabil 2 uri in pol z biciklom in nato še pol ure peš na sam vrh.
Za dol pa dve uri. Z biciklom ob sebi, na sebi, pod sabo, samo na sedežu le kakšen meter.
Tako kot tokrat se na spustu nisem nahodil že kar nekaj let. Ma kaj hoja. Prepadi; listje, ki bi te rado peljalo enih 100 m nižje v strugo hudournika; led skrit pod njim, veje, debla, skalni podori. Ma ni da ni.
Še zdaj imam občutek, da sem vse skupaj sanjal in samo čakam, da se zbudim, da se ta nočna mora neha. Bo najbolje, da se odpravim spat, morda bo tam lepše.
Ampak, preko 50 zvez z radioamaterji iz EU je bilo narejeno, poleg objavljenega video posnetka je tudi nekaj fotk, ki so zdaj v albumu. Tukaj!
Doma pa panika in strah, ker nisem imel omrežja. Ups, sori Magda.
Krajša reportaža je objavljena TUKAJ.
Enkrat za spremembo, v največji vročini, od domačega dvorišča na vrh Vremščice.
Cilj je bil dosežen in presežen. Dosežen s tem, ker v Podbrežah, ki so le par kilometrov oddaljene od Sežane, še nikoli nisem bil. Zato je bila ideja, da se na poti proti Vremščici zapeljem tudi skozi to vas. In skoraj po naklučju sem se znašel še v Brestovici pri Povirju, ki je tudi ena od še ne obiskanih vasi. S tem je bil pa presežen.
In kljub malo temnejši polti sem bil zvečer tak, kot uni kuhan rak iz risank. Rdeče in pekoče.
Več slik KLIK.
Že tri leta star video, posnet na Vremščici, pa pravi KLIKNI ME!
Več slik KLIK
Ta hrib se mi je ponovno postavil pred cesto medtem, ko sem prečil Soriško planino. Načrt je bil, da se nanj povzpnem z biciklom, ma so vse gozdne poti še vedno visoko zasnežene in bi bilo spet eno samo preklinjanje. Tako je sledil direkten napad na vrh. Avto je bil parkiran tik ob cesti in do vrha tako ostane le dobre pol ure direktnega in zelo strmega vzpona. Vrh je bil še vedno zasnežen, sonce je grelo, kasneje pa je začelo močno snežiti in pobeg v dolino je bil neizbežen.
do milimetra natančna strmina kot je v resnici
Hrib San Simeone se dviguje na drugi strani reke Tilment, zahodno od Humina (Gemona, it.). Na severni in na vzhodni strani je omejen s Tilmentom, na zahodu ga omejuje jezero Cavazzo, na jugu pa preide preko prevala Interneppo v hrib Brancot, ki se nato izteče v Furlansko nižino.
beri naprej …
Fotogalerija KLIK!
Najboljši čas za obisk tega hriba je vsekakor eden od najbolj deževnih dni v marcu, 15.marec. Na isti dan pred 47 leti, je v Postojni tudi padal dež. Na vrhu so bila oblačila mokra tako iz odznotraj, kot iz odzunaj in odvila se je še ena mokra, tresoča se SOTA.
beri naprej …
Monte Festa, 1065 metrov nmv
Fotoagalerija je tukaj.