I/FV-006, Monte Festa

Hrib je del višjega soseda San Simeona, ki doseže najvišjo višino na 1505 m. Med seboj sta povezana s planinsko potjo 838. San Simeon je znan po tem, da se je leta 1976 pod njim zgodil znani, katastrofalni potres, ki je uničit tudi precej vasi na slovenski strani meje, predvsem v Breginjskem kotu. O tem več kdaj drugič, ko se odpravim ponovno na San Simeon.

Hrib Festa je ena sama, ogromna trdnjava. Postavljena je bila leta 1910, kot priprava na morebitni vojaški spopad z avstroogrsko. Ker je bila oborožena z daljnosežnimi topovi, je bila za vojskovanje od blizu nepripravljena. Tako je prevzela predvsem vlogo opazovalnice in je kasneje med svetovno vojno, predvsem nadzirala prehod po dolini Tilmenta in Bele. Zaradi strateške lege je bila dobesedno neosvojljiva. Po preboju soške fronte, ki se je zgodil pri Kobaridu, je bila kar nekaj časa popolnoma obkoljena z nemško vojsko. Kljub temu, da je posadka štela le okoli 100 vojakov, je niso uspeli osvojiti, ponujena predaja pa je bila s strani italijanskega poveljnika zavrnjena. Na ta način si je kupil nekaj časa in je v naslednji noči trdnjavo zapustil in se z vsemi 100 vojaki srečno pridružil svoji vojski, globoko na italijanskem ozemlju. V spomin na ta dogodek je bila na Festi leta 1927 svečanost, na kateri je bila odkrita spominska plošča, ki je pa danes ni več.

O dostopu

Na Monte Festa pridemo tako, da izberemo na avtocesti A28 izhod Gemona, ter se po lokalnih cestah zapeljemo do vasi Bordano. Tu sledimo kažipotom za jezero Cavazzo in ko pridemo na prelaz Interneppo zavijemo na desno kjer je kažipot za Monte Festa in Monte San Simeone. Po krajši asfaltni cesti pridemo do razcepa, parkiramo na urejenem izogibališču in se peš odpravimo po levi cesti. Po par kilometrih se srečamo s planinsko potjo CAI 838, ki pripelje iz vasi Interneppo. Malo višje se od nje strmo odcepi del, ki pelje na San Simeone, nas pa napis na bližnji markaciji usmeri dalje po pobočju, proti Festi. Planinska pot je na trenutke dokaj strma, saj se vzpenja kar naravnost po grapah in tako nam skrajša kar nekaj kilometrov poti, v kolikor bi se odločili za vzpon po serpentinasti cesti. Ta je bila še pred par leti, ko sem se z MTB prvič spuščal po njej skoraj neprehodna. Bila je popolnoma zaraščena z drevesi in grmovjem ter večji del zasuta z zemeljskimi plazovi, ki so prišli s strmega pobočja. Danes je stvar popolnoma drugačna, saj je lepo urejena in verjamem, da celo prevozna z avtomobili. Seveda do prve skale, ki se je morda pripodila z brega in ki onemogoča avtomobilsko vožnjo bolj kot vsaka zapornica. Planinska pot večkrat prečka omenjeno cesto, nas pripelje do obnovljenega razgledišča s pogledom na dolino jezera Cavazzo, nas vodi mimo starih nabožnih znamenj, malo pod vrhom pa nas pripelje še do obnovljenega zajetja, kjer si lahko obnovimo zaloge vode. Na izravnavi, oziroma manjšem sedlu med Festo in San Simeonom, vidimo ostanke vojaških objektov, kasarn, ki se počasi sesedajo same vase. Pot proti vrhu nadaljujemo po kamnitih stopnicah. Te so prijetne za hojo, saj so nižje od teh, ki jih uporabljamo danes. V par minutah se znajdemo pod mogočnim obzidjem trdnjave Festa. Med vzponom nas spremljajo vhodi v podzemne tunele, kaverne, topovski položaji in drugo. Hrib je ena sama ogromna trdnjava, z roba katere občudujemo okoliške vršace, jezero ali recimo serpentinasto cesto po kateri smo ravno prišli.

O sotiranju
Zadnjih nekaj let imam 15. marec rezerviran samo zase. Tokrat so se tudi italijani odločili, da začnejo s svojim SOTA programom natanko na ta dan. Tako mi ni bilo treba dosti razmišljati kam naj se na 15. odpravim v hribe. Za cel dan je bilo na zahodu napovedano deževno vreme, zato sem si mislil, da se splača it nekam na vzhod, saj je bilo rečeno, bo tam še brez padavin. Tako izberem vzhod Italije ali natančneje enega od hribov v Karnijskih predalpah, ki ima zdaj tudi tudi svojo sota številko. Ker časa, da bi se šel neko raziskovanje ni bilo, se odločim, da grem ali na San Simeone ali pa na Festo. Na obeh sem že bil pred nekaj leti z MTB. Takrat sem se tudi prvič na kolesarski turi vprašal ali bom sploh prišel živ iz te vukojebine. Po vzponu na San Simeon sem se z zemljevidom v roki (ja, GPSov takrat še nismo imeli) odpravil iskat CAI 838 in ko sem se po njej, po eni uničeni, pozabljeni, zaradi plazišč grozljivo nevarni grapi s kolesom na rami prebijal proti trdnjavi, ki je bila na dosegu roke, znašel ne samo na robu prepada ampak tudi na robu obupa sem si rekel, da sem pa ne zaidem več. Vendar sem spet tu. Čas je prinesel pozabo na lomastenje po grapi, na nevarno metrsko udiranje vej pod nogami, na oster rob prepadne stene preko katere se ni dalo in je bilo treba it ponovno nekaj sto metrov nazaj, na skoraj stezosledsko iskanje pozabljenih in zbledelih markacij in seveda na vse lepote, ki jih prinaša raziskovalno gorsko kolesarjenje. Če se tu izgubiš te sigurno ne najdejo nič prej kot so Otzija.
Klub temu, da je MTB že sestavljen in da čaka, da me zapelje na vrh se ploha, kljub temu, da sem na vzhodu, kar ni hotela nehat in tako se proti hribu odpravim peš. Dežnik kmalu po prehodu na planinsko stezo postane neuporaben in je samo še v napoto tako, da pridem na koncu na vrh bolj moker kot, če bi skočil v Cavazzo. Vrh je zaradi rekonstrukcije trdnjave postal eno samo gradbišče, orodje leži povsod naokoli in tako izkoristim ponujeno priložnost ter kampiram poleg manjšega rovokopača. Vmes se par krat še pošteno ulije, fajn zapiha in veselje v dežju je na višku.

Aktivacija kot vsaka druga KV aktivacija. Užitki ob manjših pile-upih odtehtajo ves trud vzpona, vse prevožene kilometre in čas do izhodišča in vse nekontrolirano drgetanje, ki ga prinese podhladitev. Kot se kasneje izkaže sem bil edina I postaja ta dan, na dan njihovega vstopa v SOTO. Ali pa tudi ne. Kaj vem, mogoče pa zamaknejo datum sprejema nove članice in bo treba spet v Italijo, da bom spet prvi na hribu. Kot na toliko drugih. No, pa imam novi izziv. Vsi I/FV vrhovi. Recimo.
Po krajšem delu na radijski postaji se ponovno oblečem v vse tri premočene majice, ki so po nekaj mrzlih trenutkih spet ogrete. Rucak je moker, dežni plašč je moker, hlače so mokre, majice so mokre, kapa je mokra, rokavice so popolnoma mokre, edino čevlji so ostali suhi in topli. Gas v dolino.

O I/FV soti
Vrhovi v FJK italijanske sote, ki spadajo pod FV območje so sila nerodno zastavljeni. Kar nekaj vrhov me ne more prepričat, da so upravičeno na spisku. Prvi med njimi je vsekakor  Monte Festa. In ker verjamem, da bo kaj kmalu tudi zbrisan iz seznama, je bil zato tudi eden od prvih ciljev, ki sem si jih izbral za aktivacijo v Furlaniji. Tudi bežen pogled na vse vrhove, ki te obkrožajo ti daje misliti, da nekega iskanja ali popisovanja s strani italijanov sploh ni bilo. Bil je le en hiter copy/paste iz že nekaj let obstoječe italijanske sote, ki pa ima drugačna pravila in zato so tudi vrhovi drugače izbrani. Ko se tako malo razgledaš naokoli vidiš vsaj 20 novih vrhov, ki bodo v prihodnosti, v kolikor pride do resnega pregleda kart, vsekakor dodani na seznam. Kje so šele vsi tisti hribi, ki se skrivajo v senci vseh teh mogočnih krtin pred očmi.

San Simeone, prihajam!

Ostale slike so tukaj.