Hrib San Simeon se dviguje na drugi strani reke Tilment, zahodno od Humina (Gemona, it.). Na severni in na vzhodni strani je omejen s Tilmentom, na zahodu ga omejuje jezero Cavazzo, na jugu pa preide preko prevala Interneppo v hrib Brancot, ki se nato izteče v Furlansko nižino.
Kot je bilo že omenjeno je bil leta 1976 pod njim epicenter katastrofalnega potresa, ki ni prizanesel niti našim vasem v okolici Breginja. Govori se, da se je San Simeone tistega dne sesedel in znižal za 8 metrov. Cerkvica, ki stoji na manjši izravnavi je bila kljub poldrugem metru debelem zidu, porušena do tal. Danes je zgledno obnovljena in kip sv.Simeona stoji ponovno ob skromnem oltarju v notranjosti.
Izhodišče za turo je na manjšem parkirišču pred razcepom poti, ki vodijo ena na hrib Festa in druga proti San Simeonu, na višini 352m . Do tu pridemo tako, da iz AC A23 izstopimo na izvozu Gemona-Osoppo ter se nato držimo kažipotov za vas Bordano in jezero Cavazzo. Ob prihodu na preval Interneppo pa takoj zavijemo desno v smeri tabel za omenjena hriba.
Vzpon poteka cel čas po urejeni deloma asfaltirani, deloma betonirani ozki cesti, ki na nobenem delu ne preseže 12% naklona. Do planote, ki leži na višini 1200 m nas vodi natanko 24 serpentin. Cesta, ki je speljana po skoraj navpičnem bregu hriba je zanimiva predvsem zato, ker nam postanek na skoraj vsaki serpentini ponuja enkraten pogled v dolino na široko prodišče reke Tilment in na visoke okoliške vrhove. Devet serpentin od omenjenih 24 se nahaja v manjšem predoru. Od tega je osem levih in le osmi predor ima v sebi desni ovinek.
Po premaganih 700 višinskih metrih pridemo do cerkvice San Simeon. Od tu prvič ugledamo 1505 visoki vrh, ki se kaže v daljavi. Do njega vodi markirana pot CAI 839. Na njene prve markacije sicer naletimo že med vzponom, saj poteka navpično ob serpentinah. Po ogledu cerkvice se zapeljemo po njih vse do točke, ko se steza odcepi od makadamske ceste. Od tu naprej pa vse do vrha je nadaljevanje popolnoma neprevozno, saj se vzpenjamo navpično po grabnu, po katerem vodi slabo vidna in slabo uhojena stezica. Je pa to tudi edina steza, ki vadi na vrh.
Po dobri uri pridemo na čistino, ki nas hvalabogu pričaka na njenem vrhu. Tu so tik pod vrhom postavljeni raznovrstne barake s sončnimi celicami namesto streh, ki napajajo bližnjo farmo različnih anten za pretvornike in oddajnike, ki so postavljeni na njih. Je pa vzhodna stran hriba zaenkrat še neposeljena z njimi tako, da imamo s te točke enkraten razgled okoli in okoli. Le za to, da vidimo cerkvico od kjer smo prišli se moramo premaknit za par metrov v smeri anten.
In ker je hrib očitno postavljen zato, da so na njem montirane antene, še sam povlečem eno iz nahrbtnika. Dvourni kolesarski vzpon in potem še ura pešačenja mi je segrela kri do te mere, da je bilo treba na vrhu zadevo ohladit. Naslednji dve urici sta potekali v lenarjenju na toplem soncu, v vzpostavljanju radioamaterskih zvez z evropskimi prijatelji, ter v občudovanju pobeljenih vrhov, ki so se tudi sončili v drugem pomladanskem dnevu tega leta.
Spust je zaradi obljube domačim, da pridem do dogovorjene ure domov potekal kar po smeri vzpona, po drugi strani pa tudi zato, ker sem se že zafrknil, ko sem peljal z svojim 15kg nahrbtnikom, ki ti nehote prestavi težišče naprej in temu sledi samo še polet preko balance. Na teh nepoznanih in samotnih poteh si kot zaprisežen samotar tega ne morem privoščit. So noči zaenkrat še premrzle.
Naj povem, da poleg tega nezahtevnega spusta obstajata še dve varianti odhoda v dolino. Prva je tista, ki sem jo odpeljal ali bolje rečeno prehodil pred šestimi leti. Na zemljevidu je označena kot steza 839 in poteka SZ proti hribu Festa. Nanjo pridemo tako, da po sestopu iz grabna, ob prihodu na makadam zavijemo desno. Nekje na njegovem koncu opazimo že zbledele markacije in se ravnamo bolj po intuiciji kot pa po karti. Druga pa je pot številka 838, ki začnen pri novogradnjah na planoti La Vai. Je dobro markirana, po nekaterih pridobljenih podatkih razen na manjših delih tudi prevozna in se kasneje priključi stezi, ki pripelje od trdnjave Festa. Na tej točki pa lahko izberemo tudi makadamsko cesto, ki se nato spusti vse do naših parkiranih vozil.
Prvi vzpon izpred nekaj let in drugih podatkov o Bordanu, jezeru Cavazzo ali Tilmentu se še vedno najde nekje na spletu. Nazadnje je bilo na tej povezavi.
In še fotogalerija