S5/KA-002 Vrtača, 2180 m nad morjem
Zemljevid.
Fotogalerija.
40 QSO na 40m CW
na travnatem prečenju pod Vrtačo, zadaj Begunjščica
Na drugi najvišji vrh Karavank, Vrtačo, so zaradi strmine vse ture zahtevne. Najlažja smer pelje po zahodni strani južnega pobočja po označeni planinski poti.
Sem malo v dilemi. Ali napisat na Vrtači ali v vrtači! V naših koncih smo navajeni, da rečemo v vrtači, medtem, ko so gorenjci to malo obrnili in rečejo na Vrtači. En malo čudno je sicer slišat, da sem se 3 ure vzpenjal v Vrtačo.
Enivej, ta gora je spoštovanja vreden kucelj, ki ti za pristop odgrizne okoli 3 ure, pa naj se je lotiš od kjer koli. Najenostavneje se je iti planinca/turista čez vikend, ko na Zelenici vozi sedežnica vse do vrha smučišča. Nadaljevanje je potem en malo bolj prijazen vzpon. Med tednom pa si je potrebno to višino prigarat. Mah, itak smo sami tako hoteli.
Sam sem si za štart izbral parkirišče pod Tinčkovo kočo, ki leži na 1015m v dolini Završnice. To je en lep potok, ki prav lepo, naglas šumi med Begunjščico, Stolom in Vrtačo in se pri Žirovnici izliva v Savo Dolinko.
Ko sem pregledoval karto in izohipse se mi je dozdevalo, da bi bila pot proti in do konca Smokuške planine prevozna zato sem imel s sabo tudi MTB. Ja, kajpada! Že prvi pogled na strm in gruščnat kolovoz me je prepričal, da se bo treba danes pokrit samo s klobučkom, namesto čelade.
Prvi del je zelo lep, sicer malo strm in šele steza proti prelazu Šija ti malo upočasni tempo. Nadaljevanje skozi rušje do markirane poti iz Zelenice proti Vrtači je sicer kratko, vendar sladko. Vzpenja se po grabnu v katerem ni med opoldanskim soncem niti sapice zraka. O, je pa zato toliko več muh. Če bi bile mesojede dvomim, da bi zdaj to pisal. Roj za rojem se ti zaletava v glavo, oči, ušesa, grrrrrrr….
Kot je bilo že enkrat omenjeno sem v gorah popolni analfabet. Če na hrib ne morem z biciklom, potem ni vreden obiska. Vzrok tiči v tem, da je sestop zaradi škripajočih, bolečih in zvečer otečenih kolen nekajkrat težji od vzpona. Malo težko za verjet, ampak raje nosim prevozno sredstvo eno uro na rami in se potem v dolino peljem kot gospod, kot pa, da se med spustom vrtim okoli pohodnih palic, kot en mali pijanec, ki mu pod nogami zmanjkuje trdne podlage . Marsikdo pozna tisti neprijetne občutek, ko ne veš ali bo koleno zdržalo ali pa te bo pekoča bolečina sesula na tla.
Klobuček se je kasneje izkazal kot enkraten pripomoček pri odganjanju rojev muh, ki so se na sedlu Šija odločile, da me pojedo. Ena se je zaletela v uho in kar ni hotela ven, &#%$/”$$%.
razpotje na sedlu Šija
Vzpon do koče pri Mrzlem studencu je prijetno strm, vendar ničla v primerjavi s stezo, ki se vije od Šije, skozi rušje in pride na eni od serpentin na markirano planinsko pot iz Zelenice v Vrtačo. Slabo uhojena steza se vije meter levo, meter desno, pa še malo levo in desno direktno po grabnu navzgor. Zraka ni! In ura je tudi že okoli poldne. Se pravi, najbolj primeren kraj ob najbolj primernem času. Je pa zato bil v Vrtači popoln mir. Nikjer nobenega človeka, edino par tačrnih je čakalo na svojo drobtino kruha in to je vse. Z vsemi, ki so bili ta dan na vrhu, smo se srečali na poti. Oni dol, jaz gor!
Na vrhu je bila zaradi razgledov in miru poezija, zaradi nagajanja pri postavitvi antene preklinjanje in ob gledanju na majčkene, drobne mehurčke na koži začudenje. Bi se reklo, da je bila koža v parih dnevih dvakrat pečena! Sprej za na plažo je bil pa v prtljažniku. Za na plažo, prosim! Ne za v hribe!
Na vrhu sem poiskal senco na severni strani in tam počival naslednjo uro in pol! Dioda v veji napajanja se je izkazala in postaja je preživela svoje ponovno rojstvo! Že zjutraj sem častil rundo in zapil 60€.
Previdnost med sestopom je v poročilih s tur redkokdaj omenjena, zato sem na njo čisto pozabil in se že po nekaj minutah prekucnil in zakotalil meter, dva pod stezo. Strmina ni bila ena izmed tistih najbolj izpostavljenih na zgornjem robu, sicer bi se ne takoj ustavil in ko tako razmišljam, bi se še sedaj kotalil proti potoku Završnica.
Kolena so trpela, strmina je pela, peli so tudi pred kočo na Smokuški planini in pel sem tudi sam, ko sem se končno dotaknil svojega Puntota.
Na kratko povedano, v Vrtači je bilo lepo!
Vrtača