Domišljal sem si, da je vzpon na Stol po južni strani manj naporen kot tisti iz Učje! No, 1000 višinskih metrov je treba vseeno premagat, 15kg rucak je treba tudi prenašat in se prebijat preko plazišč prav tako! Serpentinasta cesta je svinsko dolgočasna in poleti mora biti na njej prava kalvarija. Kljub stalnemu le 8% vzponu pa se je tudi tokrat po dveh urah oglasil moj ljubi križ. Zahteval je ali počitek ali malo droge v obliki naklofena. Ni mu bilo ustreženo! Ne eno ne drugo!
Nekje na 1400m višine se je bicikel skril za skale in počakal, da sem se vrnil s peš vzpona z vrha Stola. Ko sva se spuščala v dolino pa ne vem kdo je bolj vriskal, ali jaz ali on! Gas in dolge luči!
Fotografije, so na KLIKu!