BR-004 Dedna gora

S5/BR-004 Dedna gora 1293 m nad morjem

Fotogalerija: klik
xx QSO on 40m CW
xx QSO on 30m CW

Ko rano rani, rano dan zaj..be!

Dedna gora je vrh v Javornikih, ki se nahaja v gozdnem rezervatu Dedna gora. To so območja, ki so jih gozdarji že pred desetletji izločili iz rabe in prepustili naravnemu razvoju. Ta območja so zelo pomembna za preučevanje razvoja gozdov brez človekovega vpliva in za ohranjanje raznovrstnosti vseh življenjskih oblik v gozdovih. V načrtu je, da bi ta gozdni rezervat postal naravni rezervat.

Dostop:
Že kar nekaj časa nisem letel čez balanco. No, do danes. In imel sem res srečo, da so refleksi hitrejši kot pamet. Tako se še vedno smejim na način kot sem se do sedaj, kaj lahko bi se mi nasmeh razlezel vse tja do desnega ušesa. Pa pejmo lepo po vrsti.
Dostop na sam vrh je potekal po makadamski cesti, po 10km naj bi se odcepil kolovoz proti vrhu in nato naj bi sledilo še 30m porivanja bicikla. Ampak! Lenoba kot sem, če bi prevozil še 100m makadamke in se spustil za 20 višinskih metrov navzdol, bi našel pot, ki bi me pripeljala skoraj na vrh. Me ne! Navzdol pa ne! Zakaj bi bilo enostavno, če lahko zakompliciram. Namesto zgubit 20 metrov višine, namesto lepe in tekoče vožnje, si sakramenjski šturlo izberem prvi grm ob cesti in zakorakam z biciklom na rami naravnost v gozd. In sploh nisem bil tam kjer sem mislil, da sem. Zamik je bil enih 200m v levo, tako, da se je bilo treba naslednje pol ure prebijat okoli enega vrha, se rinit skozi podrast, se ugrezat v kupe odpadlega listja in na koncu…na koncu sem se znašel tam, kjer bi se že pred pol ure, če bi se spustil tistih 20 metrov navzdol. Svašta! Vsaka šola nekaj stane, ampak kdaj se bo ta šola končala mi tudi ni jasno. Ma se nisem nič jezil. Taka je pač ta reč. No, zdaj smo na poti, ki pelje proti vrhu, ta se kmalu postavi precej pokonci in naslednje minute se sprehajam ob kolesu, kolena kot vedno škrtajo in škripajo zato se v glavnem z vso težo naslanjam na balanco. Tudi za to je dobra. Ma, en dan bojo rekla škrc in bodo peli reševalci.
Živjo naši !
Dedna gora, vrh! Če pogledaš na GoogleMaps se lepo vidi, da na samem vrhu stoji nekaj zidanega. To so ruševine neke vojaške postojanke, karavle ali nekaj temu podobnega. Velika reč! Kar je ostalo od civilizacije so le še manjša vratica peči in ploščice na notranjem zidu, tam kjer je verjetno bila kuhinja. Na severni strani je tudi nekaj odprtih lukenj, ki so vodile v štirno. Nič kaj prijetno, če se spotakneš. Te ne najdejo nikoli več! Voda sega skoraj do vrha.
QSO time:
Na najvišji točki postavim anteno, materijala za zgradit mizico in fotelj za ritko je v izobilju saj so vse naokrog okopi in braniki iz kamenja. Prostora za raztegnit žice antene je dovolj tudi za kakšen 80m dipol.
Po krajšem začetnem navalu se je zadeva takoj umirila, korespodentov ni bilo nikjer, je bil pa zato 2kHz nižje en zelo močan teleprinter, ki je sekal in paral 5 v plus in 5 v minus. Ratatatata! Me je kmalu minilo ga poslušat, preklopim na 30m band, naredim le nekaj zvez in hop nazaj na 40m. Teleprinter še vedno strelja, poizkusim na 7.029 kjer je prava bonaca, ampak na ta QRG ne pogleda nobeden in tako ne preostane drugega, kot se grem gužvat na staro SOTA frekvenco. Zanimivo, kako klapa čepi le na enem kraju. Razmišljam, da imajo morda sprejemnike na kristale. Poglašene na 7032. Ali pa so vsi izmučeni od včerajšnjega-nedeljskega SOTA preganjanja.
Napolnim dve strani zvez, pospravim, pofotkam in se zašibam v dolino.

Video GPS.Zadnji krik tehnike!
Sledilo je že prej omenjeno presenečenje v obliki letenja čez balanco.
Kako pride do tega? Danes recimo takole: fališ eno pot in greš po opuščeni poti, ki je bližnjica na tisto ta pravo. Ker po njej že par let ni nobeden vozil se skrivajo pod listjem razna presenečenja. Današnje je bilo v obliki debele odlomljene veje drevesa. Normalno a, da je nisem videl, če je pa skrita pod listki!? Hitrost je bila pod 10 na uro, bicikel pride do veje, ta mu reče, da gre lahko čeznjo le po luftu in on se odloči, da me vrže preko. V zraku naenkrat opazim kako se obrazu približujeta dve veji. Ciljata v desno lice. Podzavest nastavi dlan (ne vem od kje jo je vzela), veji se zapičita v kolesarske rokavice, zvijeta roko in se ..tresk… odlomita. Pismo ma sem se ustrašil. Ni mi jasno kako sem uspel nastavit dlan. Vem le to, da v kolikor bi dobil v lice te veje, da bi mi ga gvišno ali preluknjalo ali pa zarezalo do uh.
No, roka spet boli, noge so spet krvave, ponos je ranjen. Sem pa potem obiskal še Mrzlo jamo in planinsko pot proti Jurščam.Užitki na kvadrat! Priporočam! Predvsem peš pot iz Jurišč do Kršičevca. Lepo, še posebno v tem letnem času.

Skratka, še en neverjetno lepo preživeti dan!

Leave a Reply