S5/BR-011 Debela gora 1075 m nad morjem
Fotogalerija: KLIK
48 QSO on 40m CW
4 QSO on 30m CW
Pivka, Parje, Palčje in Juršče. Saj niti ne vem kolikokrat sem že bil v teh krajih v zadnjih mesecih. Vsakokrat naložim v avto presneti rucak, ki prenaša težko HAM opremo, metrsko teleskopsko palico, ki se včasih zapne za nizke veje in me skipa z bicikla, torbo z video opremo, na prafaktorje razstavljen mtb, pohodniške palce in šulne, se usedem na voznikov sedež, zapnem pas, obrnem ključ, dam v rikverc, v prvo, drugo, tretjo, zakričim “JURŠČE” in že lahko pozabim na cesto. Avto dobro ve, kam se gre, kje se menja marčo, kje se zažlajfa in kje se seka ovinek, da se varno pride na travnik na koncu vasi pod Kršičevcem. Saj pravim, rutina!
Ampak danes je poseben dan. Danes aktiviram še zadnji SOTA vrh, ki mi je ostal v trikotniku Snežnik, Mašun, Sviščaki! To je tako kot, da bi imel rojstni dan! Kajti danes je moja 50 SOTA aktivacija. 50 različnih SOTA vrhov. V SOTA družino narodov smo se slovenci vključili 15.junija letos in danes, 5 mesecev pozneje je že tu zlati jubilej 🙂 .
Statistika pravi, da sem bil v povprečju vsak tretji dan na SOTA aktivaciji. Al se godi enim!
Dostop:
Kako se je lepo vračat na isti kraj kjer si bil že večkrat. Te Juršče so mi prav prirasle k srcu. In obisk Belih sten me še zmeraj čaka. Verjetno bom en dan zapeljal moje deklice tja gor na en sprehod. Ampak gozdovi Javornikov in Snežnika so mi pa zoprni. Brezvezni, enolični in z betonsko trdim makadamom prepredeno področje ti nudi pogled le do …. do prvega ovinka. Levo smreke, desno smreke, malo višje levo bukve, desno bukve, odzadaj bukve, spredaj v neskončnosti bukve …. o mater, kam sem to prišel. Še dobro, da je vsakokrat cilj vzpetina, greben, vrh, tako, da se vsaj s tem človek potolaži. Enako smotan občutek sem imel, ko sem se pred leti vozil po gozdovih okoli Logatca. Makadam pelje malo gore, malo dole, bukve, bukve, bukve, smreka, smreka, … Kaj sem že hotel povedat!? Aja, da je lepše v dolini kot višje ležečih predelih Javornikov.
Ne vem kaj si naj človek misli, ko po radiju sliši napoved Pivka -2C, Ilirska Bistrica -6C. Že ob poslušanju te zazebe. Ampak burja se je polegla, sonce je že visoko nad borovci in vzpon pri povprečnih +4 stopinjah C je že razvajanje. Še dobro, da je bil zadnji del strmine nevozen, tako, da je bilo treba enih 200 višincev bicikel nosit in porivat sicer bi dan izpadel prav kičasto.
In ko te GPS pripelje na točko, ki naj bi bila najvišja tega dne ugotoviš, da je ni. Vrh je namreč razcepljen na tri enako visoke vzpetine, ki v razmaku 100m ležijo v smeri vzhod zahod. Zdaj se pa znajdi. In sem se. Prioriteta je bila, da smo na današnji dan komot. Se pravi tista skala tamle bo za mizico in una zraven za parkirat tazadnjo. Še pogled navzgor, da preverimo ali je pod golimi vejami krošnje dovolj prostora za anteno in odločitev je padla! Ravno tu, točno na tem mestu je vrh Debele gore. In niti meter stran! Tazadnja že ve kje je vrh! Je kdo, ki dvomi?
QSO time:
Kot vsakokrat najprej odtipkam vprašanje QRL, ki pomeni ali je frekvenca zasedena. In odgovor? Namesto tišine ali povratne informacije, da naj izginem, ker jo nekdo že uporablja, se iz zvočnikov zasliši telegrafija, ki pravi: Hello Milos, G4SSH here (Roy iz Scarbourgha-Anglija) ! Ma ta tipo me je čakal in ko je slišal vprašanje QRL? je takoj prepoznal moj način tipkanja, hitrost in navade! Prav smešno je izpadlo, ko odgovorim: Hello Roy, UR 599 (odlično te slišim). Brez, da bi oddal svoj S53X pozivni znak sva se razšla in vpisala zvezo v dnevnik. Po mojem velja! Je kdo, ki trdi nasprotno? Bi kdu rad fasal batine? Ne? Dobro!
In potem? Potem se je pa usul plaz postaj, ki so klicale istočasno (pile-up). Zanimivo, da sem občasno imel trenutke krize, ko nisem iz vsega piskanja, ki se je valilo iz postaje, razbral niti ene črke. Smešno, zabavno, navdušujoče, hormoni sreče so razvlekli ustnice v dolg nasmeh. Yesssss…to je SOTA. Yes, yes, yes…
Yaesu 817 se je izkazal kot zelo dobra in selektivna postaja ( vsaj napram Icomu 706). S 5 vati izhodne moči, kolikor sem si jih danes privoščil, sploh ni bilo težav. Pogrešem le malo domačega treninga pri ravnanju z njo. Še vedno ne najdem RIT gumba, tipka F je še kar naprej nerešljiva uganka, navodila pa so spravljena na varnem in na suhem v predalu mize v domačem studiju. Kaj čmo!