S5/BR-014 Kovnica 901 m nad morjem
Fotogalerija: KLIK
40 QSO on 40m CW
17 QSO on 30m CW
tri S2S zveze: DJ3AX/P , DJ5AA/P in F6ENO/P
Kovnica (poudarek je na črki i, kot me je podučil domačin v Starodu) se ni mogla odločit kje ji bo lepše. Tako si je vrh razdelila med dve državi, Slovenijo in Hrvaško! Severna pobočja so gosto poraščena z bukovim gozdom in pogledujejo proti Brkinom, južna pa so vsaj na vrhnjem delu hriba precej skalnata in šele par sto metrov nižje preidejo v “njihov lijepi” bukov gozd, vendar morja ne vidijo saj je vmes še hrvaški del Čičarije.
QSO time:
Načrt je predvideval, da jo bom naskočil po koncu aktivacije Trstenika, saj sta oba vrhova relativno blizu drug drugega. Relativno glede na pot, ki jo je treba prevoziti po cesti od doma do izhodišča v Račicah. Na karti se je tudi lepo videlo, da se bom po dolgem času spet šel ilegalca. Najlepša in najkrajša povezava med tema dvema hriboma poteka namreč en malo po hrvaškem ozemlju. Seveda pod pogojem, da je meja tukaj že dokončno določena. Po opuščeni makadamki se je bilo lepo peljati, saj je prekrita z jesenskim listjem in zato tudi nič stresna in je lepo tekoča vse do ….. rampe. Sredi te lepote kar na lepem skoči pred tebe nova, na frišno pobarvana in z novo ključavnico zaklenjena rampa. Precej me je presenetila, kajti na specialki je kolovoz narisan še dobrih 500 m po naši strani mejue, v naravi pa je vse nekaj drugega. Da ne bom krivičen le do te poti naj povem, da tudi tiste pikčaste steze dol s Trstenika in krajšega nadaljevanja kolovoza ni nikjer zaslediti. Samo na karti!
Spet so se prebudili stari občutki ilegalnega prehajanja meje, ko sem skoraj vsakodnevno osvobajal domači Volnik, ki je meni najbližji in mojim letom kondicijsko najbolj primeren hrib. Ufa, kako je bilo lepo it potiho na črno preko meje.
Ampak še vedno je zapis namenjen Kovnici. Po krajšem kolovratenju po hrvaških kolovozih pride do ponovnega prečkanja meje, tokrat v obratni smeri. Spet smo doma. Eviva Slovenija. Tu se lakše i diše. Strmina je namreč malo popustila! Pa spet ne za dolgo, kajti do pod vrh Kovnice prideš le po opuščeni poti, ki je na debelo prekrita s suhimi vejami, skritimi pod debelo plastjo listja. Parkrat so me hotele zapeljat v levo in v dolino, ma so slišale glasen “porkodijo kam greš?” tako, da je bilo kar pestro. Smo se kar nekaj časa tako lepo pogovarjali. Jaz, bicikel, veje in trohneče listje.
Pogled proti vrhu hriba je uničil vsako željo, da bi ga osvojil z biciklom na rami. Preveč strmo, preveč vlažno, preveč kamnito. Ker me stalno muči vprašanje, kako bo ob povratku in ali mi bo uspelo priti na isto mesto kjer sem pustil kolo sem se navadil, da jo na vrh mahnem brez ovinkarjenja. Kar naravnost navzgor! Ni bolj sigurnega načina. Navzol greš, itak, naravnost! Prejšnji večer sem gledal karto in se odločil, da bo pešačenja zelo malo, tako, da so ostale pohodniške palice v avtu. Kaj bi zdaj dal za njih! Kolena so škripala kot že dolgo ne, spodnja švic majica je-švicala, naslednja je tudi že prevzemala kar ji je prva pošiljala in vindstoper je tudi že težko prebavljal vso tekočino. Nič čudnega, da je bil vrh kmalu po prihodu kot ena manjša sušilnica perila. Nekaj časa sem se kljub 15 stopinjam C šel nagca, ma je malo zapihalo in prva majica je bila hitro suha.
Križ na vrhu me je tudi tokrat varoval. Enako kot uni na Školju v Vipavski dolini. Kamniti vrh je na anteno in signal, ki je prihajal iz nje deloval skoraj čudežno. Raporti slišnosti so bili iz cele Evrope enkratni, zveze so se nizale, stari prijatelji iz Nemčije, Francije, Nizozemske, Švedske …. so že nestrpno čakali in po dobri uri smo bili vsi srečni. s53x z vspostavljenimi lepimi zvezami brez motenj, klapa na drugi strani zvočnika pa z vpisanim novim slovenskim SOTA vrhom.
Kovnica SOTA kamen