S5/JA-035 Slatnik 1609 m nad morjem
Fotogalerija: CLICKnime!
41 QSO na 40m CW
na vrhu Slatnika
To je še eden v nizu naših vrhov, kateremu so zgodovino pisali vojaki. Na vrhu Slatnika, pa tudi bližnjega Možica in Lajnarja so vkopani bunkerji, ki so ostanki nekdanjega “Alpskega zidu”. Tu je potekala Italijanska obrambna črta, ki so jo utrjevali med obema velikima vojnama. Na drugi, Jugoslavanski strani, približno 30 km vzhodneje pa je potekala “Rupnikova linija”. Če so italijani svojo pravočasno dokončali, vendar nikoli zasedli s posadkami, pa tega ne moremo reči za jugoviče. Tem ni uspelo vzpostaviti celotne načrtovane obrambne linije saj jih je prej prehitel 6.april 1941. Še pomnite tovariši!?
Dostop na vrh Slatnika, Možica ali Lajnarja je sila enostaven in lahek. Od smučišča Soriška planina, kjer parkiramo, do vrha Slatnika je po markirani planinski poti okoli pol ure hoje. Z mojim tempom! In ko po dvajsetih minutah prisopihamo na sedlo med Lajnarjem in Slatnikom nam ob lepem vreme kar vzame dah. Pa ne zaradi zadnjega deset minutnega, strmega vzpončka. Predvsem zaradi enkratnih pogledov na grapo. Na Baško grapo! Kako so že rekli v filmu “Na svoji zemlji”? ” Glej jo ! Grapa! Naša grapa.” Na drugi strani se bohoti Porezen, še en malo bolj proti zahodu pa strma, kot vulkan dvigajoča se Kojca, na katero se naslanja Šentviška planota. Lepo! Enkratno!
Maja lani sva vrh osvajala z dt’jem na biciklu. Narejen je bil tudi en krajši filmček- KLIK!.
lepa mulatjera, ki nas vodi pod Slatnikom
QSO time:
Vreme je bilo kot naročeno za SOTA aktivacijo. V Boh.Bistrici se je izza oblakov prebijalo sonce in nas na kapučinu že malo pogrelo, na cesti čez Sorico pa se je vedno bolj mračilo. Pod vlečnicami na soriškem smučišču je bila že tako gosta megla (ablak), da sem skoraj tipal za narisanimi markacijami. Ko enkrat spoznaš, da so narisane le na stebrih vlečnice potem smer ni nobena neznanka več. V tistem grabnu, ki se za naslednjih nekaj minut postavi pokonci pa tudi ne vidiš kaj več kot do bližnjega grma. Potem pa se naenkrat znajdeš na prevalu med Lajnarjem in Slatnikom in pred tabo se odpre čudovit pogled na Baško grapo. Ja kajpada. Ma ne danes. Danes se je odprl pogled na prekrasne oblake, ki so iz grape hiteli čez greben in s seboj nosili veliko količino vlage. Tako veliko, da sem bil po par minutah kar pošteno moker.
Tokrat je bila pot malo drugačna kot pred letom, kljub temu, da sem poznal vsak ovinek, ki sem ga takrat prevozil. Neverjetno kako se ti vtisnejo v spomin tiste minute vožnje MTBja po prečki, ki ne dopušča nobene napake in še najmanj zdrsa v levo. Adrenalih je v takih višavah, da se prav treseš, vsak preskočen kamenček čutiš v tazadnji, vsak snop trave v trenutku oceniš, vsak obrat pedal je zgodba zase. Z njimi tipaš in čutiš podlago in stanje poti pod sabo. yesssssssss.
No, da se vrnem k peš poti in današnji megli. Tam kjer ponavadi zagledaš naslednji lep vrh, Možic, tam nekje bi morala biti steza na vrh Slatnika. Pa je ni bilo. Jo je megla skrila. Zato je sledil vklop GPSa in odločitev, da se zapodim naravnost v hrib. Ni bilo kaj falit. Vrh je bil tu, hkrati je prišel še en vodonosni oblak, stekel sem v zavetrje bližnjega bunkerja in v njegovi strelski lini počakal, da se najhujši naliv oddalji.
Z dežnikom na rami postaviva anteno, postajo in baterijo skrijeva pod majico in najlon vrečko in SOTA žurka se lahko začne. Dvakrat je bilo treba z delom sicer prekiniti saj se je dež tako usul, da se je bilo treba stisniti ob zid in se nemočno smejati samemu sebi. Tistemu sebi, ki je bil premočen do kože, ki je imel dežnik bolj za fotogeničnost, tistemu, ki te je pripeljal v tem vremenu sem gor.
Letošnja SOTA aktivnost je postregla že s klopi, pa s komarji, z vročino, z nevihtami, z burjo, s strahom pred medvedi in končno, danes z vlažnim in mokrim vremenom. Kaj me še čaka ? Sneg seveda…..