S5/RG-021 Vinji vrh 984 m nad morjem
Fotogalerija: KLIK
24 QSO na 40m CW
6 QSO na 20m CW
pašniki pod Dobcem, v ozadju so Javorniki
Vinji vrh je najvišji hrib na planoti Menišija. Ta se razteza od Blok na jugovzhodu pa tja proti Rovtarskemu hribovju na severovzhodu. Zanjo je značilen razgiban in vrtačast kraški relief . Nahaja se med 700 in 800 m nadmorske višine. Da je bilo na planoti v preteklosti jezero pričajo ponorne jame in do sedaj je bilo na Menišiji registriranih skoraj 130 jam in brezen.
Po okolici so speljane označene kolesarske poti, pešpoti in krajša naravoslovna učna pot Po medvedovih stopinjah. V bližini in skoraj na Vinjem vrhu pa poteka evropska pešpot E-6. Ta se na nekaterih odsekih pridruži lokalni planinski poti, ki pelje iz Kožljeka proti vrhu. Za sestop lahko uporabimo markirano pot, ki pelje po zahodni strani hriba in nas pripelje v Begunje ali pa naprej na Slivnico.
Dostop
Začel sem v Begunjah pri Cerknici kjer sem pred cerkvijo Sv.Jerneja, ki je prvič omenjena leta 1320, zajahal svoj MTB. Pred Bezuljakom sem zavil na strm makadam, ki me je dostavil v Kožljeku. Po krajšem asfaltnem odseku se za vasjo ponovno začne makadamka. Od nje se kmalu posloviš na odcepu na katerem se priključiš evropski pešpoti E-6 in to kljub temu, da nas oznake na drevesih stalno opominjajo, da smo na E-7. Tega sicer ne razumem in mogoče se motim! Itak je vseeno saj po strmi in od vode razriti poti diham skoraj na škrge. Še uni pes nekaj deset metrov od poti me ne “šljivi pet posto”. Zaradi vljudnosti( prej strahu) ga glasno pozdravim, na kratko obrne glavo in gre takoj naslednji trenutek v prejšnjo pozo. Ma me res ima, da bi vedel kaj je zagledal tako zanimivega, da mu niso zanimive noge, ki vrtijo pedala. Je eden redkih, ki mu je vseeno. Ostali se hitro zaženejo v smeri vrtečih se koles. Markacije mi še vedno sledijo, enkrat na drevesih, drugič na kamnih, pa se malo skrijejo in glej, spet so tu. Vse do najvišje točke vzpona. Tu se je treba na hitro poslovit od E-6 in po ostrem zavoju na slabo vidno stezo na levi se zapodim v skoraj neprehoden jelkov pragozd. Že spet, ma ku zmeraj, falim in uberem direktno linijo. Če bi samo še dvajset metrov nadaljeval po poti, ki res da zavije malo navzdol, bi bil tik-tak na vrhu. Tako pa je sledilo prebijanje skozi goščavo. A se je smejal bicikel, ko sem ga nosil na rami!
Tako! Na vrhu smo. Pred nami je lepa, pokošena jasa. Na manjši vzpetinci na njenem robu raste iz trave kamen, ki označuje 984m visoki vrh, Vinji vrh. Prostora je za ena manjše nogometno igrišče. Težave nastanejo, ko ne veš kje bi postavil anteno. Človek enostavno ni vajen, da ima na voljo toliko prostora. Tokrat si izberem bližnjo kotanjico, ki se kasneje izkaže kot priročno stranišče lokalnih prebivalcev. Sem se dobesedno valjal v dreku. Ma kaj, ko se jih, dokler se trava ni polegla, ni videlo! Bofki! Taki majhni, pa še manjši in tudi taki malo večji.
QSO time
Po začetnem klicanju na 7 MHz in po krajšem navalu je sledila bonaca in le prasketanje bližajoče se nevihte je postajalo pogostejše. Presenetili so me odlični signali iz Madžarske, ki so zaradi bližine običajno na meji sprejemljivega. ngleži so bili tudi, presenetljivo, zelo švohotni. Na 30m obsegu ni bilo nobenega. Kljub 20 minutnem klicanju je izpadlo kot obupano klicanje z umetnim bremenom. Odločitev, da preklopim na 14MHz in da pokličem Borisa za SOTAwatch objavo se je izkazala za boljšo rešitev. Kasnejši povratek na 40m band tudi ni prinesel nekega zadovoljstva in prve dežne kaplje so odločile, da se tokratna aktivacija takoj konča.
Sestop
Izberem zahodno varianto, ki naj bi bila markirana. In tudi je, še preveč, kajti zaradi prijetnega šibanja po stezi ne opazim markacije za prvi odcep proti dolini. Za kazen je bilo treba poganjat nazaj v hrib. Na desni se vidi lovska opazovalnica, na GPSu se vidi vrisana pot, v naravi pa poti ni. Oznak zanjo tudi ne. Le eno krmišče stoji sredi travnika. Ko se po dvajsetih minutah iskanja že odločim, da jo mahnem kar naravnost skozi gozd me preseneti ogrooomna Knafeljčeva oznaka. Sumim, da so jo nalašč postavili malo dlje, da jo nepoznavalci težje najdejo in izberejo drugo, tudi označeno a manj zanimivo pot v dolino.
Potem pa res ni bilo več težav. Potka je prelepa, kmalu se je prevesila, hitrost se je večala, očala so se odpela in izgubila, za trenutek se je prikazalo še Cerkniško jezero in hitro sem spet bil na učni poti.Tudi cerkev Sv. Jerneja ni bila daleč.
Na kratko povedano, še se bom vrnil saj me je Menišija prijetno presenetila.