S5/TK-005 Mrzovec 1407 m nad morjem
Fotogalerija: KLIK
1 QSO on 30m CW
35 QSO on 40m CW
Pravljični Mrzovec
Dostop:
Iz goriške strani pridemo najlažje preko Ravnice kjer se nato v Trnovem odcepimo desno proti Rijavcem, nadaljujemo proti Kopitniku in ko pridemo do Krnice kjer stojijo gozdarske hiše sledimo gozdni cesti, ki pelje levo. Sledimo ji vse do 1079m visokega prevala Prevala in se spustimo v naravni spomenik Smrečje, 1026m nmv. V dolini pustimo avto pri info tabli in se zapodimo po poti, ki vodi levo od nje. Naprej smo odvisni od GPS naprave ali dobrega zemljevida tega področja. Poti v Trnovskem gozdu so orientacijsko zelo zahtevne saj vsako leto nastane kakšna nova vlaka ali nov kolovoz, ki nas kaj hitro prepriča, da smo tam kjer v resnici nismo. Previdno torej!
Opisana pot je bila izbrana bolj kot zimski vzpon, oziroma z načelom, po najkrajši možni poti do cilja. To še ne pomeni, da je tudi najlažja kar se je v nadaljevanju tudi izkazalo. Kmalu po prihodu v smrekov gozd so se začeli snežni zameti, ki jih je bilo treba ali obiti ali pregaziti. Na začetku mi je to kar dobro uspevalo. Vsaj do kakšnih 1100 m nadmorske višine, ko se je višina snežne odeje povišala, s tem pa tudi napor ob ugrezanju vsakega koraka. Nekajkrat so se mi obljubljene poti premaknile, se skrile, enostavno so izginile. Jih ni bilo tam kjer bi morale stati in me voditi po željeni smeri. V teh trenutkih vedno izberen trenutno najenostavnejšo rešitev, to je “piči naravnost navzgor”. Do sedaj se je še vedno obneslo.
Po debeli uri ugrezanja v sneg do kolen, pridem na višino 1250m in tu je bilo treba spet ubrati preizkušeno, pravkar povedano taktiko. Naravnost navzgor. Ma kaj bi nakladal; na trenutke mi je šlo prav na jok, občasno sem se zalotil kako razmišljam, da bi se obrnil in si olajšal muke s koriščenjem že narejenih stopinj, potem sem se malo nadihal, se na glas pomenil z namišljenim sopotnikom in jo spet gazil po strmini malo navzgor, malo navzdol. Odvisno od ledenih plošč pod novozapadlim snegom. In potem ga zagledam. Mrzovec. Res je lep, tako pobeljen. U pismo, ampak do njega je še daleč. Tako na oko ocenim,da je še najmanj pol ure ugrezanja. Vozi miško! Višje kot grem, višje na nogi se pozna meja snega. Preklinjam bundo, ki ne pusti odvajati potu, preklinjam težo nahrbtnika zaradi katere se ugrezam, preklinjam sonce, ki je začelo pripekati, preklinjam hobi, ki sem si ga izbral, preklinjam veselje, ki ga imam s hojo po vseh teh nepoznanih poteh, preklinjam srečo, ki mi je dana , da sem lahko tukaj kjer sem zdaj in uživam življenje, ki ga trenutno ne bi zamenjal z ničemer drugim. In potem se navkljub vsemu kvazi preklinjanju naenkrat pojavi pred mano ena zidana stavba. Oštja di dio di buh, ma kaj sem že na vrhu? Po dveh urah! To je ta piramida, ki so jo opisovali, da je na vrhu in ki je trigonometrična točka.
QSO time:
postajo sem prižgal, priključil anteno, delal zveze, ugasnil postajo , pospravil, se vpisal v planinsko knjigo, malo poslikal okolico in se zakadil v dolino. Sneg se je medtem že precej zmehčal tako, da sem si enkrat pošteno zvil nogo, se dvakrat zapeljal po riti v dolino in trikrat veselo zarjul od veselja nad uživanjem v snegu. Glede na malo sledi v snegu živali tukaj skoraj ni ali pa vse spijo v svojih brlogih. One že vejo kaj se dela v zimskih mesecih.
(Kromberk-Krnica= 16km / 22 minut)