S5/TK-009 Suhi vrh 1313m nad morjem ( Nanos)
Fotogalerija: KLIK
46 QSO on 30m CW
38 QSO on 40m CW
Nepoučeni hitro pomislijo, da je najvišji vrh Nanosa tista lepa razgledna točka pri TV oddajniku od koder so razgledi, ki trgajo hlače. Ampak ne! Tisto je Pleša. Najvišji je Suhi vrh, ta pa se nahaja par km severneje.
Dostop: ma ni za govort.
Peš je najlažje od Vojkove koče in nato slediš markacijam. Približno uro in pol! Z biciklom pa je dostop lažji po severni strani. Se pravi, da začnemo pri lovski koči, nadaljujemo po makadamu proti Abramu, vendar se kmalu po dvigu iz doline odcepimo desno in nadaljujemo pod Debelim vrhom vse dokler ne zagledamo table za Suhi vrh. Nato sledi še 100vm nošnje in porivanja po stezi do samega vrha. Navzdol je isto! Ista pot, isto nošnja, isto vse!
ATTENTION – FEEDING BEAR AREA
QSO time:
Spet je bila veselica. Se pozna, da je vikend in so ljudje doma, vendar tudi, da je ura precej zgodnja in prav vidiš kako se ljudje prebujajo in prvo delo je, da pogledajo na SOTA frekvence. Vsaj tisti zagrizeni, vsakokrat poklofani SOTA čejserji. Sem se zalotil, da v pile-upu dam prioriteto že poznanim in skoraj na vsaki mikro-ekspediciji logiranim hamom in da ne odneham dokler ne pokličejo določeni, standardni igralci.
Sestop:
Če velja, da me je med naskokom na trenutke grabila panika in sem glasno prepeval, žvižgal, ter se pogovarjal s kolesom in z vsakim kamnom na poti (da bi me ja pravočasno slišal tisti medo), potem je bilo ob sestopu vse skupaj na kvadrat. Hotel sem iti po najkrajši poti, torej sem izbral najbolj strmo. In tudi nabolj neobljudeno, kar posledično pomeni najbolj neurejeno in z najbolj bledimi markacijami. In tako sem se znašel ne vem kje, nekje v enem temnem gozdu, obdan s svetlimi skalami in gladkimi bukvami. Tokrat me je rešil GPS. “Miloš, ti si na tejle točki in moraš še tristo metrov proti zahodu, sicer boš prišel v Ubeljsko,” me je prepričeval ekran. Ubeljsko? Orko dindijo, ma to pomeni, da bom potem moral še enkrat na vrh, če hočem ženi pripeljat avto nazaj domov. Se pravi, da sem ga ubogal, a !?
………
Končno zaželjena makadamska cesta, medoti so se me izognili, strmine so se nadaljevale (spust?) in končno…Pleša! Živjo, živjo par planincem, pa gasa mimo cerkve Sv.Hieronima, pa po stezi ob robu, pa lovska koča, pa avto, pa skoraj zaspal med vožnjo proti domu, pa prijeten hladen tuš, pa okusno kosilo moje Magdice….in zdej sem tle! HI
SOTA Fever? Hmmmm, da ni že SOTA madness !?
***** English *****
QSO time:
It was fun again. It is weekend, people are at home but you can see that despite of early hour they are slowly waking up and the first thing to do is to check SOTA frequences.
At least the hard-core ones, the every time heard SOTA chasers. I caught myself giving priority to already known hams and I don’t give up until the standard ones call.
Descent:
I was panicked while ascend and sang loudly, whistling and talking to my bike and every stone on my way (so that bear would hear me), but on the descent the fear was doubled.
I wanted to find the shortest way down so I chose the most steeply. It was the godforsaken one, untidy and with the most pale signs.
And so I appeared not knowing where, somewhere surrounded with bright rocks and smooth beeches. GPS saved me this time. The screen was convincing me: “Miloš, you are on this point and must go three hundred meters westward, otherwise you will come to Ubeljsko.”
Ubeljsko? Damn, that means I would have to go up on summit once again if I wanted to bring the car back home to my wife. And so I obeyed him, what other choice did I have?