S5/TK-014 Mija, 1237m nad morjem
Fotogalerija: KlikniMe!
40 QSO on 40m CW
Mija je hrib, ki ga z ene strani obdaja meja, s treh strani pa reka Nadiža. Ta 60km dolga reka izvira kot Črni potok v Breginjskem kotu, ki je dolina na skrajnem zahodnem robu Slovenije in ima tudi najzahodnejšo vas v Sloveniji, Robidišče. V vasi je na ogled hiša v kateri je še zmeraj črna kuhinja.
Mija se lahko pohvali, da je že pred 90 leti imela železnico. Takrat je bila za potrebe spravila lesa postavljena žičnica iz Stupice do planine Globočanec, od tu naprej pa je potekala 3,5km dolga železniška proga po pobočjih Mije.
Pod njo, v dolini Nadiže je še ena zanimivost, ki je ne gre izpustiti. To je Napoleonov most, ki je dobil ime po Napoleonovih četah, ki naj bi ga prečkale, čeprav starost mostu datira že v rimsko antično obdobje. Zastopi ti zdaj to! Priporočam!
Pogled na Mijo iz Borjane. Levo je pobočje Matajurja, vmes se pretaka Nadiža.
QSO time:
Ob prihodu v Breginjski kot je bilo tako veselje v hiši kot že dolgo ne. Pričakoval sem namreč, da bo severno pobočje Mije popolnoma prekrito s snegom kar bi pomenilo, da mi ne uide par ur hoje po makadamski poti, ki vodi iz Podbele proti Borjanskim livadam. Vendar se mi je sneg že pred dnevi umaknil s poti. Na roko so mi šli še gozdarji, ki so si cesto splužili in njim gre hvalospev, da sem se pripeljal do višine 700m. Tako sem prišparal dobri dve uri pešačenja po serpentinasti cesti. Sam bi sicer vztrajal še kakšen meter, ma so se mi njihovi stroji postavili čez pot in me tako resnici na ljubo, rešili rikvercanja, ki bi me čakalo. Naprej je bila pot popolnoma poledenela. Ni kaj, severna stran!
Me je mati narava naredila takega, da sem zelo direkten zato sem že spet izbral najbolj direktno smer za naskok na Mijo. Začelo se je prebijanje skozi goščave na novo zraslih stebel jeseni, na vsakih par korakov sklanjanje pod podrtimi vejami in drevesi, ter izogibanje mnogim kupčkom drekcev, ki so jih na snegu parkirali lokalni prebivalci, srnjad. Pa tudi lulajo kar pogosto!
Ugotavljam pa, da je kljub napornem vzponu po snegu ta verjetno lažji kot v dneh, ko je kopno, saj dobesedno prehodiš široke in globoke razpoke med skalami, ki so potresene po celem pobočju.
Po prihodu na vrh je bila prva težava kam postaviti anteno. Saj ne, da ni prostora, le zaraščeno je tako gosto, da sem siguren, da v poletnih mesecih sosednjega Matajurja niti ne opaziš. Kaj šele Stola na severu.
Pogled z vrha na Matajur. Levo od cerkvice na vrhu smo se lani z MTB na rami spustili 100m nižje in prečili pobočje v smeri staj, ki so vidne na sliki desno spodaj. Na koncu je sledil še nekaj 100vm spust s kolesi na rami. Hehe, ma so se jezili name…
Snega je bilo nekaj čez pol metra, udiral se je le polovico te višine in bil je precej suh. Nič čudnega, saj je bilo mraz ku hudič. Če se ne bi sonce tako upiralo v hrib bi verjetno kaj hitro zbežal z njega. Tako pa je spet sledila vesela urica na radijskih valovih. In spet sem domov odnesel spominek z vrha, ki me še vedno opominja nase. Pri spravilu antenske palice in zaradi neobčutljivih mrzlih prstov sem pridelal eno fajn odrgnino na mezinčku. Sem ga vtaknil kamor ne bi smel in šele, ko je bilo naokoli vse rdeče in lepljivo sem opazil štrlečo kožo. Iz izkušenj sem višek kože, ki je včasih pokrivala del konice, odgriznil in celjenje se je lahko začelo. Hm, tistega s scan…jem, kot razkužilom pa še nisem preizkusil. Verjetno bi peklo! Je pa slina kot razkužilo še zmeraj 1a.
Po prihodu v dolino se je splačal še ogled Napoleonovega mostu, ki je tik ob cesti in tisti krof, ki ga prodaja taboljši sosed se tudi ni upiral. Verjetno zaradi bližajočega se Pusta!
Florijana se mu je tokrat odpovedala. Pravi, da redi in dviguje nivo holesterola. Zastopi ti ženske, če moreš!