Po slabi uri vzpona sem se že premislil in takoj bi zamenjal toplino iz doline za to vreme tu zgoraj. Takoj, ko prideš na čistino namreč začutiš moč in jezo burje. Je tako brila okoli ušes, da na trenutke, kljub +3C, nisem vedel ali se heca ali misli resno. Naslednje pol ure je bilo prav pestro! No, na vrhu, oziroma pol metra pod njih je bilo že precej znosno in se je telo le počasi ohlajalo. Približno 45 minut se da zdržat, kar je čez je že stopnjevano tresenje in trzanje. Če vprašamo anteno kaj misli o tem bo sigurno zavihala z očmi, kajti ona je bila na direktnem udaru. Na trenutke se je tako lepo priklonila do tal, da sem moral prav pogledat v LOG komu se tako klanja. Ni kaj preveč za ugibat. Starim SOTA znancem!
Anteno mi je v tej uri dvakrat sesulo, prsti niso več ubogali že po 20 minutah in rafali ali pomanjkanje pikic so istočasno začeli s plesom, obiskal me je prepoten planinec in medtem so se na nebu spet zbirali črni ….
Niso bili črni oblaki, ampak črni ptiči.
Danes sem tudi dobil potrdilo s strani člana DOPPS (društvo za opazovanje in preučevanje ptic), da je bila jata ptičev, ki je krožila in se preganjala par metrov nad vrhom Vremščice, zares jata krokarjev.
Krokarji nad Vremščico
Krokar (Corvus corax) se lahko pohvali, da je naš največji ptič nasploh in da spada v družino vran. Je iz redu ptic pevk, meri približno 60 cm, ima dolg in debel kljun, prekrasno črno perje, ki se blešči v modri barvi in je večji od vrane. Do sedaj sem na svojih samotnih kolesarskih potepanjih zasledil le posamezne primerke, enkrat sicer tudi par, ampak tako mogočne jate kot danes še nikoli nisem videl. No, razlaga tega pojava je taka, da se v zimskih mesecih, ko je manj hrane krokarji zberejo v jato in si na ta način povečajo možnosti, da pridejo do nje. Sicer nimajo lovske taktike kot jo imajo na primer volkovi, vendar več oči več vidi in ni je mrhovine, ki bi jim na ta način “ušla”.
Očitno se jim nisem zdel užiten, sicer zdaj ne bi pisal tega tu.
Današnje fotografije- KLIK!