Namesto, da bi bil po vikendu odpočit sem sesut kot marela.
Žekanec
Dnevi presinga so se začeli že v četrtek, ko sem mučil bicikel med raziskovanjem novonastalih poti na Žekancu. Čeprav ni bilo dežja je bilo blato tako lepljivo, da so se kolesa po nekaj deset metrih odločila, da se ne premaknejo več. Ni bilo druge, kot, da spet podprem lenobo in ga zavihtim na hrbet. Kako sem bil potem usran od rdeče zemlje, si ne moreš niti predstavljat.
Ma saj ni važno. Itak jo je kasneje na vrhu Volnika rosenje spralo. Ma samo z mene, ne pa tudi z bicika. Še danes je ves svinjski. To pa je tudi kazen za neposlušnost, ki jo je izkazal na tak način, da je spusti zrak v prvem kolesu in še za predrznost, ki jo je naredil malo pred koncem spusta, ko se je odločil in me na podrtem hrastovem deblu pustil, da sem poletel preko balance in zaril kot velik. Ma mi, ku smo gibčni ku mačka smo se le v zraku elegantno zavrteli, naredili na tleh en lep preval in po končanem trdem pristanku na sluzastih skalah preklinjali spolzek teren in bolečo golen in zapestje. Do doma je pa šlo že vse v pozabo, saj je bilo treba občasno dopolnit zrak v prvi zračnici. Že sam pogled na zalepljeno blato te je odvrnil od želje, da bi jo pošteno zaflikal. Kaj? Če sem bil kaj zmatran? Ma kdu? Jest? … Uničen!
Trstelj, BR-023 /foto od tu dalje
Dnevi slovenske zimske SOTA aktivnosti so bili določeni za ta vikend. Alora, v petek je bilo treba dan izkoristiti in namesto takoj po službi domov, gas na Trstelj. Nikjer žive duše, nikjer nobene dežne kapljice, nikjer zavetja pred vetrom z juga. Smer pihanja je napovedovala, da bo dogajanje še pestro ta dan. In ni kaj dosti zgrešilo. Po dveh urah vedrenja zagledam kako se nad morjem temni in še preden uspem pogledat kako izgleda proti Nanosu, že se je usulo. Tako hitro kot ta dan stvari še niso bile pospravljene. No, pospravljene……. zmetane v nahrbtnik in na suhem.
Za dobro delo tega dne se je izkazalo že drugo iskanje pokrovčka širokokotnega objektiva zapovrstjo. Tega sem izgubil med svojo prvo aktivacijo Trstelja lani junija. In me je počakal vse do danes. Zaril se je med dve skali in tiho klical pogled, da se usmeri proti njemu. Da bi videli veselje, ko sem ga spustil v žep.
Stari tabor, BR-024 /foto od tu dalje
Drugi dan slovenske SOTE je bil že v soboto. Kljub napovedanim obiskom tašče sem bil čudežno izpuščen in imel na voljo čas vse do zgodnjega popoldneva. Ma ni mi bilo treba dvakrat reči. Ob deveti dopoldan sem na Starem tabru nad Lokvijo že postavil anteno in s prvimi kapljami tudi napel platno, ki me je potem ščitilo naslednjih nekaj ur. Ma kako je bilo lepo. Sc-alo je kot, da ni še nikoli, sam pa sem se zmočil le takrat, ko sem šel sc-at ali pa naredit par fotografij šotorišča. Delo na postaji je bilo dobesedno noro. Pile-up se je umiril šele po natanko uri oglašanja. Od navdušenja sem pozabil, da sem doma obljubil, da »danes bom pa malo prej nazaj«.
»Dobro delo« tega dne se je zgodilo med iskanjem pozicije za zadnji foto posnetek, ko se mi je starodavno obzidje z grozljivim truščem pod nogami podrlo , mi spodneslo noge in me zapeljalo »na ribico« nekaj metrov proti dolini. Matr ma so bili dolgi ti trenutki. Da bo vse v redu pa mi je bilo jasno takoj, ko sem začuden ugotovil, da se mi pred očmi ni zavrtelo celo življenje. Takrat sem spoznal, da jih bom le dobro »fasal«. Goleni so malo otečene in podrsane, na roki so globoke, lepotne zareze, vejice črnega trna kot ikebana štrlelijo iz prstov in dlani…..vrat me še danes boli. Se mi zdi, da sem na hitro pogledal tja gor ali se mi bo kdo prikazal. Ma se ni, le bolečina je ostala.
Tudi tašča je bila ta dan dobre volje. Se pravi, dober konec, vse dobro!
Ter, BR-022 /foto od tu dalje
In kamor je šel štrik naj gre še bik. Ni izvirno, ma tako je rekla moja gospa, ko je izvedela, da ji tudi v nedeljo zgodaj zjutraj zbežim iz tople postelje. Zunaj je bilo slišat kako dežuje in da se slučajno ne bi premislila, sem potihoma spolzel iz spalnice, na hitro spil kafe in kmalu bil na poti na Ter. To je najvišji vrh v naši »Švici«. Med vzponom je kapjalo in curljalo, na vrhu začasno prenehalo in dopustilo, da se postavi antena in začasna platnena streha. Nato se je spet lotilo. In deževat in uživat v radijskih zvezah. Dve uri radosti. Nekajkrat se mi je zasmejalo, ko sem pomislil, kako nekateri buljijo doma skozi okno in se smilijo sami sebi, ker ne morejo zaradi dežja ven. Ma kako, da ne! Kam lepše kot pohajat v dežju. Le sprijaznit se je treba, da če si moker je to zato, ker si sam tako hotel in da je vse drugo ravno zaradi tega posebno, drugačno, neponovljivo in enkratno. Ja in kaj še…….!
Kosilo sem ujel ravno za rep, pomivanje posode pa mi ni ušlo. Sem si ga rezerviral in se ponosno šopiril z rokami polnimi mehurčkov.
Florijana pa še danes kuha zamero. Vem, da je v resnici jezna sama nase, ker se je odločila, da si je v takem vremenu škoda uničit frizuro in je raje ostala doma!
Sem se zalotil, da spet razmišljam kam jo mahnem jutri ……..
Fotogalerija: KLIKniMe!