S5/TK-015 Planinica, 1170 m nad morjem
Zemljevid.
Fotogalerija.
33 QSO na 40m CW
2 QSO na 30m CW
Planinica je dokaj neizrazit, vendar z 1170m najvišji vrh planote, ki se razteza med Vojskim na eni strani in dolino Trebuše na drugi strani. Zaradi svoje nezanimive, to je zaradi poraščenosti ne razgledne lege mu je primat obiska prevzel bližnji 1148m visoki Hudournik, do katerega vodi tudi markirana planinska pot. Ta se Planinici izogne po okoliških makadamih. V neposredni bližini, tik ob makadamki, je tudi Partizansko grobišče na Vojščici, postavljeno v spomin padlim v eni najhujših bitk med 2.sv.vojno na Primorskem.
S poštarjem, ki je v Dolenji Trebuši pristopil in si ogledoval bicikel sva si bila kmalu na “ti”. “U, ma ti imaš prav pravi bicikel”, so bile njegove prve besede potem, ko se mu je pogled ustavil na polno vzmetenem Preroku. Kmalu izvem, da tudi on kolesari in da bo tudi sam kmalu kupil malo boljše kolo, tako za v hribe. Led je bil prebit in debata o kolesih, moji planirani poti, vremenu in dekletih se je razživela. Saj ni res! Deklic nisva omenjala, je bilo preveč za se pomenit o tehniki in zemljepisu.
Poštar je bil tudi zadnja oseba, ki sem jo srečal v naslednjih nekaj urah. Pot po dolini Hotenje proti Oblakovem vrhu se vleče u božju mater. Res, da je makadam zelo dobro utrjen in da se še pozna vlaga, ki jo je prejšnji dan pustila nevihta, ma razgledov pa skoraj ni. Po dobri uri nabijanja na pedale in po dobrih devetih kilometrih se ti pred nos postavi modra tabla za Oblakov vrh. Tistih par krav se je med pašo nekaj čudilo, ko so me opazovale kako nastavljam fotoaparat na ograji njihovega električnega pastirja, ma so imele preveč opravka z muhami in dela z njihovim odganjanjem tako, da se niso niti poskušale pridružit pri skupinski fotki.
Na tem mestu je bila za mano šele polovica skupnega vzpona. Nadaljevanje je bilo še bolj strmo, predvsem začetni, ter del malo pod prevalom pri Hudourniku.
Grem mimo kmetije Medved, grem mimo kmetije Žgavec in takoj za ovinkom, se na nasprotni strani jase kažejo obrisi zidov partizanskega spomenika. Še obrat pedal ali dva in znajdem se tik ob njem. Na drugi strani ceste je, varovana z električnim pastirjem, prelepa planjava. Pokošen travnik, ki se čez nekaj deset metrov izgubi v bukovem gozdu. To je smer za Planinico. Pogled na karto pove, da je do nje le še skok in da tudi strmine ni nobene. Za vožnjo skozi omenjeni gozdiček ne morem napisati, da sem se prebival, ker skozenj vodi lepo viden in s traktorskimi gumami utrjen kolovoz. Na drugi strani je zopet, golf igrišču podoben travnik, ki pripelje tik pod sam 10 metrov oddaljen cilj. Med grmovjem je zaznati nekakšno barako, ki služi napajanju anten na sosednjem, zarjavelem antenskem stolpu. Vse skupaj deluje zelo zapuščeno in zanemarjeno. Vsaj naproti gozdu in lepim pašnikom na severni strani.
slap Gačnik
Po krajši enourni SOTA aktivnosti se vrnem k spomeniku. Po isti poti kot med vzponom le s to razliko, da sem tokrat cel čas v sedlu. In že se vračam na razpotje par kilometrov nižje, šibam pod Stražnikarjevim vrhom, mimo domačije Gačnik kjer vržem par besed s številnimi muši in oslički in se pri Brdarju zapodim do slapu Gačnik. Tu sem bil prvič pred kakšnimi sedmimi leti. Z MTBjem, normalno! Gospa brdarjeva je ravnokar grabila listje in urejala dostop do slapu, ki je tudi njim v ponos, kot je sama rekla.
Hlad ob tolmunu slapu in hlajenje glave v njem me je spet spravil v dobro voljo in mi dal zagona za spust do kmetije Hvalc. Tu sem bil prijetno presenečen, ko sem pred hišo videl starejšo gospo, ki je čuvala na ketni zavezanega svojega črnega psa. Ne vem zakaj, ampak sem bil prepričan, da tudi ta hiša že sameva. Kot mi je v pogovoru povedala se je spremenilo le to, da zadnje čase zelo slabo sliši in sva kar malo kričala eden na drugega.
Pod njeno hišo se nadaljuje steza proti zapuščeni kmetiji Pršjak. Opažam, da se zadnje čase tukaj potika zelo malo ljudi saj so steze zelo zaraščene in se vsake toliko kar izgubijo v grmovju in visoki travi.
Ob prvih zvokih vode zavijem desno in že takoj sem na stezici, ki pelje visoko nad grapo. Tu ni časa za napake med vožnjo. Vsaka neumnost bi bila poplačana s kotaljenjem do potoka, ki je nekje tudi 40m globoko. Predvsem je izpostavljen krajši 50m del tik nad 27m visokim slapom Pršjak. Tu je steza vklesana v steno in na tem mestu je MTB kanjoning zelo nezaželen. Adrenalin nabijem v višave in se spustim po njej. Enkrat, dvakrat, trikrat. Zakaj tolikokrat? Zato, ker tudi kamera zahteva svoje posnetke in me sili v ponavljanje adrenalinskega vložka.
Malo pred prihodom na dno, v Krtovše, se še srečam z dvema skupinama adrenalinežev, ki se odpravljajo na “patokanje“, kot rečejo domačini kanjoningu. Kljub vročini so oblečeni v neoprenske obleke in prav vidiš jih kako trpijo med nabiranjem višine in hojo proti začetku spusta.