TK-028 Ulovka

801m visoka Ulovka je najvišji vrh v grebenu, ki se dviga nad barjem in razteza proti Zaplani in Rovtam. Je hrib s katerega se odpirajo enkratni razgledi proti Polhograjcem, na Blegoš, Tošč in celotno verigo Alp. Južna stran vrha je poraščena in ne razgledna. Na njenih severnih pobočjih se razprostira smučišče.

Za SOTO je to še en hrib namenjen za turboaktivacije. Če ne daš nič na sebe in na svoje zdravje, potem se z avtom pripelješ skoraj do vrha. Tistih par minut hoje ni niti omembe vredno. Bolj pridni pa se povzpnejo po severnem pobočju, po slabo markirani poti na desnem robu smučišča ali pa kar naravnost po strmini, ki te vsekakor pripelje na vrh. Ob krajših predahih in lovljenju sape se na tej poti lahko napajaš z razgledi, ki se nudijo na severu ali s pogledom v tla, kjer cveti nešteto raznobarvnih travniških rastlin.
Tisti ta lenobni pa se pri odcepu za l.k. zapeljejo še kakšen kilometer po makadamu in pri tablici za “vrh Ulovke 10min.” odločijo za sprehod po nezanimivem in vlažnem gozdu.
Sam sem se na vrh pripeljal! Z MTBjem! Iz Stare Vrhnike!  Izbral sem drugo varianto. Da pa ne bi izpadel turboaktivator in lenoba, sem v prvem delu “desetminitnega gozda” porival ob sebi kolo. Ko se je steza malo zravnala sem ga osedlal in se tako kaj hitro znašel med kravjeki na vrhu Ulovke. Razgledi, pogledi, daljnogledi….za trgat gate. Še najlepši mi je bil pogled na vrh Sv.Treh kraljev, ki je bil v načrtu za poznejše ure. Na kartah deluje tako blizu, v resnici pa je kar daleč.
Ker sem ravno v odstavku o dostopu naj omenim še sestop. Ta je potekal po isti gozdni stezi kot naskok, sledil je spust po makadamski avtocesti, ki te, če zgrešiš pripelje v Logatec in nadaljeval proti Rovtam in naslednjemu cilju, Sv. Trem kraljem.

QSO time:
Frekvenca okoli 7.032 je bila zasedena, postavim se na 7.031.2, kar je le za malenkost nižje in kaj se zgodi? V prvih minutah me pokličeta le dve postaji, ki ju do sedaj niti še nimam v sota dnevniku, nakar sledi čista tema. Tisti kHz višje slišim s strani. Slišim, da se tam nekaj dogaja, da postaje kličejo in delajo z eno /p sota postajo. Ampak, da bi vsaj malo zavrteli gumb na postaji, tega pa ne! Ma to je prav neverjetno! Ko sem čez deset minut videl, da je .032 čista sem na kratko poklical in neverjetno, usul se je pravi mali pile-up. In namesto, da bi bil zadovoljen in srečen sem bil v resnici precej razočaran. Imelo me je, da bi se naredil “francoza” in se spet umaknil nižje. Tiste štiri zveze bi v naslednjih pol ure sigurno naredil. Ma resnično ne razumem teh “sota lovcev“. Greš na aktivacijo, napoveš številko vrha, napoveš uro, napoveš frekvenco in če bi ponudil še ohlajeno pivo bi jo verjetno tudi z veseljem sprejeli. Ampak, da bi pogledali le delček obrata VFOja levo-desno ali je še kdo kje v bližini… a ja, to je pa že preveč. In izklop najožjega CW filtra bi bil tudi primeren. Čeprav je stal celo premoženje ga res ni treba cel čas uporabljati. Hm, razmišljam, kaj pa če je krivda na tej strani? Do sedaj še nisem našel odgovora … morda ga bo kdo od vas!

Hrib
Klinc pa še tak hrib! Saj je bolj zavarovan kot je bil včasih Kočevski rog. Kljub na kartah narisani markirani planinski poti v naravi ne najdeš ene markacije. Razen seveda tiste tablice, ki turboaktivatorja usmeri proti vrhu. Poleg tega je vrh zavarovan z električno ograjo, ki preprečuje obiskovalcem, da bi motili krave med kosilom. Na koncu pa je še cel vrh miniran. Mine so postavljene nekje v razmaku metra do dveh. Nekatere se zaradi starosti kljub “nagaženju” niti ne aktivirajo več, druge so le delno aktivne ( to pomeni, “ne diraj lava dok spava”), tiste tretje sorte, tiste so pa ta najhujše. Prepoznamo jih po temni zunanjosti, iz nekaterih še uhaja dim, imajo največ letečih obiskovalcev in v okolico oddajajo neverjetno, varovalno aromo. Ta nam sporoča: “Ne približuj se mi, sicer si me boš zapomni za cel dan“. Vojni rok je že zdavnaj za mano, izkušnje pa so nam v vojski dobesedno vcepili v glavo tako, da se imam njim zahvalit, da nisem aktiviral nobene izmed teh, temnih min.
Ni kaj, narava!

Fotogalerija.