S5/JA-036 Veliki Muzec ali Gabrovec 1630m nad morjem
Henrik Tuma v svoji knjigi Imenoslovje Julijskih Alp navaja, da naj bi ime Muzec izhajalo iz molzec, t.j. gorska temena, kjer se zbirajo čez noč ovce, kamor jih hodijo na večer in jutro pastirji mlest. Domačini ga imenujejo Musc in tako je zapisano tudi na vseh usmerjevalnih tablah na odlično markirani, lično vzdrževani in presenetljivo lepo urejeni in pokošeni planinski poti, ki nas po razgledni, vendar strmi in serpentinasti stezici pripelje iz Breginja, po grapi potoka Bela in preko Prekope, pod sam vrh Malega Musca. Steza se tu razcepi in do Velikega Muzca ali z drugim imenom Gabruca, je le še nekaj minut hoje.
Nastop
Kljub omahovanju ali opraviti vzpon z MTB in po serpentinasti cesti, ki pelje proti Stolu in se konča na planini Božica, nato pa nadaljevanje po grebenu proti zahodu ali peš vzpon iz Breginja po grapi Bele, ter naravnost navzgor pade odločitev, za drugo varianto. Nekako mi ni dišalo, da bi spet pustil bicikel cel dan kje med kravami. Muzci so mi poznani že od prej, vendar le z druge strani meje, ko sem 2005 s Tomijem obiskal Zajavor in čudovite Terske doline. Nekaj zapisov od takrat se še vedno najde na spletu.
Dolina Soče, Volče, Kobarid in že sem v Breginju. Tamle pred sabo že vidim cerkev in zraven je prva markacija, ki kaže proti severu. Še sto metrov in že parkiram svojo makino.
Kmalu se znebim asfalta in makadam me pelje mimo obnovljenega mlina, nato mimo ribogojnice in čez par minut sem že na strmem klancu, ki pelje po grapi potoka Bela. Malo višje naletim na dobro označen izvir vode, ki postreže celo s kozarcem. Natočim si čiste in ledeno mrzle vode izpod Muzcev. Škoda le, da sem si pijačo za po poti pripravil že prej v dolini, saj bi tale ohladitev prijala veliko bolj kot že segreta tekočina v mehu.
Grapa je strma, pot prekrita z jesenskim listjem in precej vlažna. Na razcepu, ki vodi razen na Muzce tudi na Nižji vrh se še za trenutek posvetujem z GPS’om in dogovorjena sva, da je najbolje iti po desni poti. Zanimivo, da je pot od tu naprej na frišno pokošena. Po travi in koprivah sodeč so bili markacisti tukaj včeraj, v nedeljo.
postanek na Prekopi
Prekopa je eno zanimivo ime za en zelo zanimiv del poti. Na tem mestu se namreč greben občasno zoži na širino stopala. Pogled na levo pravi, da se zdrs na to stran ne bi končal prav dobro. Tudi pogled na desno potrdi mišljenje levega, adrenalin mi že sili v ušesa in čutila so napeta. Vsak korak je premišljen, previden in nevemkomu se vedno znova zahvaljujem za vsak srečno prehojeni meter. Zdaj, ko stojim na drugi strani pa že razmišljam kako bom ob sestopu ravno tu postavil kamero, se dvakrat sprehodil in zabeležil potek prehoda prek tega adrenalinskega parka.
Pri naslednji tabli, sto metrov višje je potrebno zavit levo in tukaj se konča bajka koscev. Oni so izbrali desno stezo, ki pelje proti Stolu in je očitno bolj obljudena kot ta, ki sem si jo danes izbral. Malo višje me skoraj spravi iz tira prehod skozi manjši gozdiček, ki po novem nosi ime Parfumerija. Ciklame, ki se nastavljajo ob stezi oddajajo tako močan vonj, da bi ga zaznal še najbolj strasten kadilec, ki si je že zdavnaj zacementiral čutnice za vonj. Ma človek bi se kar usedel in vohal, vohal, vohal ….
Pogled navzgor mi pravi, da tukaj pa res ne more obstajati steza, ki vodi na vrh. Trava je dovolj visoka, da skrije ozko stezo in ni šans, da opaziš kje se začne naslednja serpentinca. Sledijo si pa v nekem tri do pet metrskem ritmu. Tri metre desno, nato pet metrov levo, pa spet tri desno in pet levo, nato obrnemo in gremo pet desno, nakar sledi tri levo. Bolj, ko se bližam vrhu manj jih je in ritem se na trenutke spremeni iz tri v levo in pet v desno v trideset naravnost, dva levo, dva desno in petdeset naravnost. Naravnost navzgor, da se razumemo! Za trenutek mi noga zastane v zraku, kajti tik na poti se bohoti prelepa planika. Pogledam levo in kot kaže, jih breginjci očitno na tem mestu gojijo. Prelep je pogled nanje. Če me ne bi sol iz potu tako pekla v očesih bi bil pogled nanje najbrž še lepši.
Razcep! Desno pelje na vrh Malega Muzca, leva pot se pa poleže in že hodim proti sedlu na katerem stoji bivak, za njim pa se vije pot proti Visokemu Muzcu. Še nekaj korakov in že stojim na vrhu. Zadovoljen!
QSO time
Antena je že postavljena, muhe so se iz še neznanega vzroka hitro razbežale in po dveh zvezah prvič poči. Pogledam okoli sebe in na severu ter na zahodu se vidi kako se zbirajo črni oblaki. Tam že divja nevihta! V zvočniku prasketa in poka, taster neuspešno kliče CQ, prileti Fritz in spet poči! Tokrat že bližje! Nekaj minut že kličem v prazno! Postaj ni! So le neverjetne atmosferske motnje in vedno temnejši oblaki v bližini. Končujem zvezo z Istvanom in spet poči. Tokrat zelo blizu! Zagrabim postajo, med odstranjevanjem antene mi statika ne dovoli dotika s kablom. Zbašem vse kar je v bližini v nahrbtnik, dobesedno iztrgam kabel, poležem palico in že letim proti zavetišču. Oblaki že šibajo čez sedlo, Mali Muzec se je skril v sivino megle in s prvim korakom v bivak ponovno poči. Tokrat blizu vrha! Grmenje ima v gorah drugačen zvok! Ni tistega zamolklega odmeva kot ga poznamo mi iz doline. Tu le zasveti, skoraj istočasno poči in nato sledi tišina!
Bivak je pravi hotel v malem! Sredi prostora stoji masivna miza, na njej nekaj sveč, na steni skrinjica s prvo pomočjo ob strani pa štiri udobna ležišča. Mokre cunje so že z mene, zagrabim prvo deko, ki nam je namenjena za prenočitev in čakam. Čakam, da se nevihta poleže, čakam, da nadaljujem s svojim delom. Čakanje se je kmalu spremenilo v globok dvourni spanec pod toplo dekco.
Presenečen sem, da se neurje še vedno ni poleglo in že malicam sendvič, ki ga včeraj na Ciprniku nisem uspel pobasati vase. Fajn se mi zdi, da sem ga pozabil odstranit iz nahrbtnika.
štiri ure gostoljubja bivaka
Ekola! Že skoraj štiri ure ždim v bivaku. Grmenje je pravkar prenehalo in se zamolklo končuje nekje v smeri Matajurja. Dež je tudi nehal s svojim ropotanjem po kovinski strehi in že se vzpenjam pogledat kako je antena prenesla naelektreno ozračje.
Krajši pregled žic, priklop postaje, tasterja in baterije in spet sem v etru. Po par minutah in po nekaj zvezah pa se že opažam, da se mi je moč postaje razpolovila. Nič čudnega! Med bežanjem z vrha sem v travi pozabil akumulator, ki se je v dežju malo preveč samoizpraznil. Voltaža na displeju drastično pada in zdaj, ko se je lučka za trenutek ugasnila je hkrati znak, da je dovolj radioamaterščine za danes.
Spet sem pred bivakom, vpisujem se v knjigo obiskovalcev, pospravim za sabo, pometem in že tesno zapiram dvojna vrata zavetišča.
Sestop
Kolena trpijo, a se tudi hkrati kratkih serpentin veselijo. Po njih “smučam” v ritmu, ki ga narekujejo, previdno prestavljam pohodne palice in že spet sem v Parfurmeriji kjer se za trenutek ustavim in se čudim neverjetnim vonjavam.
Že spet se nalivam z ledeno mrzlo vodo izvira v grapi Bele. Mlinsko kolo se medtem tudi ni ustavilo in vse je tako kot je bilo tudi zjutraj!
In jutri bo spet enako!
Pojutrišnjem tudi!
V Breginjskem kotu čas teče drugače!
Breginjski kot po nevihti