S5/TK-038 Osrednik 866m nad morjem
Fotogalerija: klik
42 QSO na 40m CW
Osrednik je bogat z bukovimi gozdovi in znan po večstoletnem načrtnem gospodarjenju z lesom. Gozdovi uspevajo predvsem zaradi ugodnega podnebja, ki prinese tudi do 3000 mm padavin na kvadratni meter. Tako so ti gozdovi eden izmed naših najbolj namočenih krajev.
postlano s cvetjem
Deset dni vsakodnevnega namakanja v slani vodi je dovolj velik povod, da si že prvi dan po prihodu domov za aklimatizacijo človek izbere novo SOTA pohajanje.
Pri vsem skupaj je sicer najtežja odločitev primerna izbira cilja. Omahovanje je med MTB vzponom iz Vipave na Debeli hrib na Nanosu ali MTBjanje po soteski Belce proti Osredniku. In za odločitev je na koncu kriva ta počasna italijanska makina, ki se je po polževo vlekla po dolini Raše proti Mančam in naprej proti Vipavi. Tako lepo mi je bilo voziti v upokojenskem ritmu za njim, da je odločitev padla kar med vožnjo. Rezultat je malo daljša cestna pot. Se pravi, Osrednik. Kje je to? Kdo bi vedel! Znano je le, da je treba pred Idrijo zaviti levo proti Divjemu jezeru in na primernem kraju parkirat ter vključit GPS. In beseda je meso postala! Zguljena fraza! Na tistem znanem 180 stopinjskem ovinku Zala te sicer ima, da bi se ustavil in se postavil pred avtocestno kamero, ma ker te motorizirani domačini zasledujejo skoraj na odbijaču sploh ni zdravo tikat pedala zavor. Tista kamera je namreč tudi ene vrste Geocach. Se postaviš pred njo, pokličeš nekoga, da se preko interneta priključi nanjo in ko te vidi v kadru naredi en zaslonski posnetek. Tako imaš dokaz, da si “našel” ta Geocach. Dobra ideja, Mare!
Zgodnja ura na sotočju Idrijce in Belce in v celi dolini je le en z metrskim kanonom oboroženi kolesar. Zapodi se po prvem makadamu, ki mu stoji na poti in po nekaj kilometrih uživaške vožnje po beli cesti se skoraj zaleti v zgradbo, ki je zajezilo potok Belca. Brusove klavže na Belci. Izjemen tehnološki spomenik! Kamera brni, fotoaparat nabija ritem in zumira. Ampak časa ni! Bela cesta ponovno beži pod črnimi kolesi kolesa (heh) in spet, o šit. Na levi stoji že nov objekt. Putrihove klavže! Fotoaparat spet besno škljoca in zumira, kamera ponovno, ponovno brni.
na klavžah
Že za prvim ovinkom pa je potrebno začeti delat. Makadamka tukaj na krajših odsekih pokaže zobe, predvsem v obliki nasutega in naplavljenega grušča. Tu je vožnja zelo naporna. Tudi temperatura narašča. Tista na števčku kolesa. Na 650m in že skoraj 27C.
Pri l.k. na Krekovšu si je vzel desno pot. Ta ga vodi v temen bukov gozd. Cel čas pogleduje na desno in išče najmanjši znak, da obstaja pot ali vsaj steza, ki pelje vsaj malo navzgor. To bi pomenilo, da se približuje cilju. Našel jo je. Lepa a strma gozdna cesta se po 200m skoraj konča, saj sledi 300m nadaljevanja v metrski zelenjavi. Nato pa… konec. Ma ne da se pot ustavi. Ona bi že šla naprej, ma se je pred njo postavil en zelo strm hrib. Hrib, kateri bo v naslednjih minutah kar nekolikokrat preklinjan.
In na tem mestu je kolesar pešec postal. Ma kaj pešec, hribolazec. Ali še bolje, raziskovalec neraziskanih strmin Osrednika. Pa dobrih 20 minutah se naš pešec, hribolazec, raziskovalec udari po čelu, kajti po prihodu na greben stopi na dobro shojeno in očiščeno stezo. Saj ni važno ali je lovska ali gozdarska. Bistvo je, da pelje vse do vsa 866m visokega Osrednika. Kje se v dolini začne pa ostaja še vedno neznanka.
In na vrhu je naš pešec, hribolazec, raziskovalec, postal sotar. SOTA radioamater! Nekaj časa je še klatil komarje, potem preganjal muhe, umikal s postaje mravlje in po dobrih 40 zvezah opazil, da mu je akumulator spuščal vso elektriko. Nekam hitro je izpuhtela! Odličen povod za drugi del načrta. Uživaškega spusta v domicil.
Divje jezero
Po desetih dnevih namakanja v slani vodi, je tako sledil še enajsti slani dan. V soli lastnega potu!
Ma kq je blo lpu!
Lep, kot običajno 😉