Dva dneva korakanja po Krnu. Prvi dan, popoldan, s Kuhinje in mimo Lužnice, preko Krnove škrbine do Krnskega jezera in v kočo spat.
Drugi dan, dopoldan, od Krnskega jezera in preko Krnove škrbine na Batognico ter naprej na Krn. Normalno, da je vrh eden izmed SOTA točk. Po končani radiaciji mimo Gomiščkovega zavetišča po krnovi plošči na planino Zaslap. Tu skute nema bit, zato še skok na planino Kočina. Tu skuta bit. Še topla, zato domnevam, da je direkt izpod krave.
Da bi nam malo popestrili (ali otežili) življenje, so organizatorji pripravili Internacional SOTA Cycling Weekend. Ker sem tako smotan, da ne smem manjkat pri nobeni novotariji, sem se odpravil na pot takoj po vaški rabuti.
Prvi dan je bil v znamenju hriba Stari tabor in močne nevihte
13. minutni video prvega dne:
Naslednji dan, to je v nedeljo, se je vreme malo ustalilo in dovolilo, da pridem na naslednji hrib, to je bil Ter, vsaj enkrat suh.
11 minutni video drugega dne:
Pogled na zasneženi Matajur je spet prebudil nekje globoko skriti prvinski SOTA nagon.
Torkov popoldan je tako pripadal SOTI, snegu in Matajurki.
Zanimivo, da smo skoraj v juniju.
28. maj 2013.
SOTA pohajanje se je začelo z ogledom slapa Brinta. 104 m padajoče vode.
Poleg lepote slapu se splača privoščit še drugačno lepoto, tokrat sladko.
Sledil je še skok do Gregorčičevega slapu, 88 m prostega pada in nenazadnje lep sprehod na 1359 m visoki Mrzli vrh.
Pot se začne v vasi Braulins na nadmorski višini 210 m.
Dolga je okoli 5 km, 1059 metrov visoki vrh pa dosežemo po približno dveh urah hoje.
Več o poti in SOTI ter več slik z opisi je v fotogaleriji, oziroma na tem KLIKU.
Z MTB na SOTO v Karnijske Alpe.
Ker je danes 15. marec pripada, da naredim eno konkretno turo.
O njej kaj več v naslednjih dneh, saj mi je dala biksa kot že dolgo ne.
Za gor sem porabil 2 uri in pol z biciklom in nato še pol ure peš na sam vrh.
Za dol pa dve uri. Z biciklom ob sebi, na sebi, pod sabo, samo na sedežu le kakšen meter.
Tako kot tokrat se na spustu nisem nahodil že kar nekaj let. Ma kaj hoja. Prepadi; listje, ki bi te rado peljalo enih 100 m nižje v strugo hudournika; led skrit pod njim, veje, debla, skalni podori. Ma ni da ni.
Še zdaj imam občutek, da sem vse skupaj sanjal in samo čakam, da se zbudim, da se ta nočna mora neha. Bo najbolje, da se odpravim spat, morda bo tam lepše.
Ampak, preko 50 zvez z radioamaterji iz EU je bilo narejeno, poleg objavljenega video posnetka je tudi nekaj fotk, ki so zdaj v albumu. Tukaj!
Doma pa panika in strah, ker nisem imel omrežja. Ups, sori Magda.
Krajša reportaža je objavljena TUKAJ.
Enkrat za spremembo, v največji vročini, od domačega dvorišča na vrh Vremščice.
Cilj je bil dosežen in presežen. Dosežen s tem, ker v Podbrežah, ki so le par kilometrov oddaljene od Sežane, še nikoli nisem bil. Zato je bila ideja, da se na poti proti Vremščici zapeljem tudi skozi to vas. In skoraj po naklučju sem se znašel še v Brestovici pri Povirju, ki je tudi ena od še ne obiskanih vasi. S tem je bil pa presežen.
In kljub malo temnejši polti sem bil zvečer tak, kot uni kuhan rak iz risank. Rdeče in pekoče.
Več slik KLIK.
Že tri leta star video, posnet na Vremščici, pa pravi KLIKNI ME!
Več slik KLIK
Ta hrib se mi je ponovno postavil pred cesto medtem, ko sem prečil Soriško planino. Načrt je bil, da se nanj povzpnem z biciklom, ma so vse gozdne poti še vedno visoko zasnežene in bi bilo spet eno samo preklinjanje. Tako je sledil direkten napad na vrh. Avto je bil parkiran tik ob cesti in do vrha tako ostane le dobre pol ure direktnega in zelo strmega vzpona. Vrh je bil še vedno zasnežen, sonce je grelo, kasneje pa je začelo močno snežiti in pobeg v dolino je bil neizbežen.
do milimetra natančna strmina kot je v resnici
Hrib San Simeone se dviguje na drugi strani reke Tilment, zahodno od Humina (Gemona, it.). Na severni in na vzhodni strani je omejen s Tilmentom, na zahodu ga omejuje jezero Cavazzo, na jugu pa preide preko prevala Interneppo v hrib Brancot, ki se nato izteče v Furlansko nižino.
beri naprej …
Fotogalerija KLIK!