Dež! Tik pod vrhom hriba že klesti zmrzlin.
Ravno, ko sta antena in streha postavljeni začne snežit!
Naj sneži!

Še nekaj slik!
Dež! Tik pod vrhom hriba že klesti zmrzlin.
Ravno, ko sta antena in streha postavljeni začne snežit!
Naj sneži!

Še nekaj slik!
Najvišji vrh Nanosa je Suhi vrh. Ima dve trinajstici. 1313m nmv.
V dolini je že pomlad, tu zgoraj pa še prava zima. Po poti me je najprej presenetilo gaženje po dobrega pol metra snega, na vrhu pa huronski veter, ki se je kmalu spremenil v pravi snežni metež. Matr ma sem užival. Razmere so na Nanosu še vedno zimske. Vsaj na tej strani planote.

Suhi vrh, 1313m nmv
Še nekaj slik s ture KLIK!
Vreme je bilo! Snega skoraj ni bilo!
Jadralni padalci so bili! Gužve na vrhu spet ni bilo!

Ostale slike klik!
Je Bevk prav dobro vedel kje se mora rodit in prebit mladost.
Pod Kojco leži njegova Zakojca. Tu je tudi izhodišče ture.

Več slik od danes je tukaj!
Danes je bil prelep dan za …. obisk Matajurja!
Livek je bil božansko obarvan z žafranom,
sneg pod vrhom je bil preklinjajoče udirajoč,
vrh pa nesramno neobljuden. Ma ki so ti ludje?

Več slik je na KLIK!
Pomlad! Z veliko začetnico!
Kolovrat se je danes sončil v njej!
In jst sem mu pomagal!

Več slik … klik!

Kako čas beži.:)
Ma mi se ne damo!
Ko sem prišel domov me skoraj niso poznali. Magda ni vedela ali bi v pralni stroj vrgla samo cunje ali kar mene celega.
Med spustom je blato frčalo par metrov naokrog in se v glavnem prilepilo na mene ! Užival ku prasec. Dobesedno!
Še nekaj slik- klik!
Po dolgem času spet na biciklu, spet na burji, ki je tulila skozi borovce in spet med krokarji, ki stalno krožijo nad vrhom Vremščice.

Sem se odpravil na Srednjo goro, ma sem nazadnje končal na Čavnu, saj sem edino pri tunelih našel malo prostora ob cesti za odstavit avto. Od Podkraja do Predmeje in še malo navzdol je cesta kot bob steza. Nimaš kje ustavit.
Steza do planinske koče na Čavnu je kar zgažena, na Modrasovec pa je zdaj tudi. Pred mano ni bilo! Najprej se je udiralo le do kolen, nato do koraka, malo višje pa že do pasu in če bi vztrajal še tiste zadnje metre do vrha se bojim, da bi se že do vratu. 🙂

Kljub snegu je to bolj kolesarska, kot pohodniška tura na Javornik.
Parking pri nekdanji gostilni pri Vodnjaku nad Colom, nato zamenjava vozila in po 6 km še malo peš.
Narava je bila…ufaaaa. Samota je bila tudi ufaaaa. Kako sem izginjal v zametih pa ni za govort.

Več fotografij je tukaj!