JA-033 Ciprnik

S5/JA-033 Ciprnik 1747 m nad morjem

Fotogalerija: je TUKAJ

Ciprnik se s svojim sosedom Vitrancem dviga med Kranjsko goro in Planico. Ciprnik bolj kot z višino izstopa z razgledi, ki ti jih nudi s svojega vrha. Od tu lahko opazujemo veliko vrhov Julijskih Alp. Špik, Frdamane police, Velika Martuljška Ponca in Škrlatica so le nekateri od njih. Pogled na Planico, Tamar, Kranjsko Goro, ter na  izvir Save DolinkeZelence je tudi dih jemajoč.

Naskok:
V Kranjski Gori danes poteka državno prvenstvo v DH. Moje deklice so ob privolitvi, da gremo na ogled dirke tako navdušene, da z njimi delim navdušenje do te mere, da napolnim svoj nahrbtnik z vso radioamatersko navlako, ki jo ponavadi tovorim s sabo.
Parkir mojster v Planici nam dovoli, da brez plačila parkirnine tu odložimo glavo družine, mladički pa se vrnejo gledat mladce kako se podijo po strmi progi pod Vitrancem.

Kljub predhodnim pripravam in dobrim nasvetom prijatelja Bojana, kje in kako se začne steza iz Planice proti Ciprniku, zgrešim in izberem popolnoma drugo ali tretjo, v glavnem neko svojo varianto. Kasneje se nad meliščem predvideni trasi sicer priključim, tako, da se ne sekiram kaj dosti. Bistvo je, da greš stalno navzgor in da se držiš koliko toliko normalne serpentinaste steze.
Po prihodu na pohodniško avtocesto, ki pripelje od sedežnice na Vitrancu in vodi do vrha Ciprnika me že mineva veselje do nedeljskega obiskovanja gora. Najprej se čudim kako je vsem tem malim otročičkom in vsem tistim starejšim gospem in gospodom uspelo prisopihat na vrh, ko pa sem še sam za to porabil nekaj čez dve uri. Zdaj res ne vem ali sem toliko pomehkužen, toliko len ali si pa le domišljam, da imam ne vem kako dobro kondicijo. No, po kasnejšem prihodu na Vitranc mi je takoj vse jasno. Za nekaj evrov te z enosedežnico dostavijo skoraj do vrha. Tista urica sprehoda po planoti do Ciprnika je pa le še za dvigovanje morale in samopodobe. Mah, vseeno bolje tako, kot sedenje pred lokali in nalivanje s pivom.

Po prihodu na vrh na hitrico zasedem bližnji vrh dvojček, ki ga loči le nekaj metrov ruševja. Dovolj, da se v njem obiskovalci olajšajo pijače vnesene na vzponu. Po vseh odvrženih robčkih sodeč! Hkrati je to tudi dovolj velika razmejitvena črta med v kamnih sedečim radioamaterjem s svojimi v nebo štrlečimi antenami in trumo pohodnikov, ki se nabirajo in izmenjujejo na “pravem” vrhu. Pogled na pisane pločevinke pijač, ki prihajajo iz nahrbtnikov in na različne velikosti sendvičev odvrnejo pogled od Julijcev na desni in prebudijo željo po brskanju za svojim kosem kruha. Na koncu so bile deležne svojega odmerka tudi mravlje, ki so kar takoj začele s čiščenjem terena. Tako ni šla v nič niti najmanjša mrvica. One že vedo kaj pomeni biti lačen v gorah!

QSO time:
Najava aktivacije na SOTAwatch me vedno spravlja ob živce in me sili, da hitim, saj ne glede na vse okoli sebe poskušam biti točno ob napovedanem času na frekvenci. Tako sem velikokrat prikrajšan za lepote, zvoke in vonjave, ki me spremljajo ob poti. Deležen pa sem kvečjemu od potu pekočih oči in kesanja za izpuščenimi fotografskimi motivi. Temu sem se odločil narediti konec in najav od 100 aktivacije dalje nimam več namena najavljat. Bomo videli ali mi bo uspevalo.

In ker ni bilo najave, je temu sledilo tudi manjše zanimanje lovcev za zvezo s Ciprnikom. Kljub dokaj hitremu spotu na clustru nekega velikega navala ni bilo. Zadovoljen sem bil, da so poklicali že stari znanci, ki jih je kar težko zgrešiti na aktivaciji. O tem, da imajo skoraj vsi, vsaj tako kaže, postaje brez VFO gumba je že splošno znano. In samo en kiloherc si daleč, pa te za njih ni. To je pa po navadi le drobec obrata tega magičnega knofa.
Aha…. pa tudi akumulator je šel v maloro. Že po par minutah mu pade kapaciteta tako nizko, da postaja sama preklopi na 2,5 vata. Potem me pa sliši, če me upaš.

Seskok:
Spust je potekal po že omenjeni transferzali proti Vitrancu, kjer se skoraj zaletim v leteče stolice nad glavo. Da jim ne bi pobegnile so jih privezali na močno jeklenico in jih krožno sprehajajo na vrh in nazaj v dolino. Nekaj metrov naprej se že vidi Dom na Vitrancu in želja po okusu hmelja  me prav magično vleče skozi nizke koprive, hladni pijači naproti. Ma kaj pa da! Ne boš ti videl pive! Dom je že kdove koliko časa zaprt, dobesedno razpada in prav paziti moraš, da te v glavo ne zadene odpadli žleb s strehe.
Iz doline se tudi že sliši glas napovedovalca DH tekme in po krajšem iskanju skrite, vendar na karti vrisane steze, že drvim proti startu kolesarjev. Kje to je niti približno ne vem! Edino sigurno je, da je tam nekje odspodaj.

Po nekaj minutah pa ” orka madona“. Del Vitranca je zgrmel v dolino, trideset metrsko na novo nastalo melišče pa so premostili z jeklenico. Ni za govorit kaj sem si mislil, ma sem se vseeno cel in živ znašel na drugi strani zajle.
In po prihodu do startne hišice zagledam, kako iz bližnje brunarice hodijo veseli in obsijani obrazi, saj prinašajo zelene pločevinke. Končno!
Ob progi tudi hitro najdem svoje potomke, srečam in se naslednjo uro družim z edinim Kraškim Kamnom na tekmi, Gerbilom in ko pade večer si ob slastni pici vsi srečni in zadovoljni hitimo pripovedovat današnje dogodivščine. So rekle, da so se imele super! Lepo!

Ninine fotke.

0 comments on “JA-033 CiprnikAdd yours →

Leave a Reply