JA-048 Boršt

S5/JA-048 Boršt 931 m nad morjem

Fotogalerija: klik’enzi
8
QSO na 30m CW
21 QSO na 40m CW


pot na Boršt S5/JA-048

Ma je prav res en- Boršt. S takim veseljem se mu po končanem spustu s Homa približujem, da pozabim na bližnji Vintgar, na pripekajoče sonce, na mamo, ženo, otroke in na vse, ki me poznajo. Izkoriščam priložnost in jih s tega mesta tudi prav lepo pozdravljam. Živjo vsem, ki me poznate!
Ampak vsakega veselja je v prvem blatu konec. In tokrat ga je bilo pol metra globoko. Ne vem komu sem se tokrat zameril, ampak več kot pol strmine proti vrhu je bila ena sama blatna vlaka. In blaten sem bil tudi jaz. Le Florijana je uživala globoko v nahrbtniku in se ni niti malo spotila. Malo sem se tudi zbal, da mi bo zvečer sprevodnik zavrnil sprejem bicikla na vlaku. Jaz recimo, že ne bi dovolil, da bicikel prinese s sabo nekaj kilogramov blata in jih potem, ko se osuši pusti v prtljažnem prostoru. Kdo bo pa čistil? No, kot se je kasneje izkazalo sta Florica in Zofka poskrbeli, da je rjavi olupek odpadel med rahlim rosenjem. To je pa itak že tema za poročilo z ene druge aktivacije.

Na vrhu

Malo pod vrhom se naenkrat gozd razpre in pogled na Karavanke je enostavno povedano, lep! Vrhovi so še vedno pobeljeni, ta na katerega se prebijam pa je že ozelenjen. In to še preveč. Balanca si le stežka utira pot skozi goste grme malin, ki zakrivajo dostop do vrha samega. Ta je le nekaj metrov stran.
Okej, priznam, da sem bil malo v dvomu ali naj anteno postavim tako kot vedno ali naj le raztegnem žice par metrov nad zemljo. Na koncu sem se šel gozdarja in uničevalca narave, odščipnil nekaj zelenih in odbil precej suhih vej in antena je končno zadihala. Ampak zadihali so tudi prebivalci v listju, ki mi je tako lepo razvajalo tazadnjo. Že po prvih zvezah in manjšem pile-up’u opazim, da se mi moje rjave kožne pegice premikajo in lezejo navzgor. Čakaj malo! Mamil ne kadim! Alkota tudi ne pijem, saj me že eno laško prestavi na drugo stran treznosti. Se pravi, da sem že dehidriran ali so to že prvi znaki, da bo pamet kmalu nekam šla? Se pravi, bele miši niso, medvede srečuje itak le Boris, gamsi so zbežali že med dostopom, klopi so črni…. Klopi! Oštja, klopi so tudi rjavi, ko so še mladi. In te pege so rjave, se premikajo in se ne pustijo odstranit. Premajhne so, da bi jih prijel! Klopi !! Tako so majhni, da jih kar “štrcam” saj se ne pustijo ujeti.
In veselje z odstranjevanjem klopčkov se je nadaljevalo cel čas aktivacije. Več jih je bilo kot v dnevnik vpisanih zvez in nekaj manj kot oddanih pikic v telegrafiji. Ko so se nekateri občasno preveč približali robu kratkih hlač sem kar pozabil, da sem sredi zveze in dokler se jih nisem rešil je človek na drugi strani radijskega vala lepo čakal. Itak ni vedel kakšne težave imam na tej strani. Če bi vedel, da so za vse krivi tejle mikroskopski klopki bi lahko še pomislil kakšna reva sem, da se jih bojim. Tako majhni pa takšen strah vzbujajo.

Ma, po dobre tričetrt ure sem bil že naveličan neprestanega odstranjevanja živalic, sploh ni bilo nobenega užitka med sotiranjem saj sploh nisem poslušal kaj prihaja in zvočnika postaje in vse se je dogajalo tako zelo avtomatično.
Enako samodejno in z veliko hitrostjo sem tudi pospravil vrh in se zapodil proti dolini. Tam si bom odstranil še tiste že priklopljene.
Blato me je čakalo še vedno na istem mestu kot uro prej, vendar je tokrat letelo visoko v zrak, po bradi, po licu, v usta. Pravi peskovnik za odrasle.

Do vlaka je manjkalo še nekaj ur in že sem iskal bližnjice skozi Bled , ki me najhitreje pripeljejo na Stražo, mojo novo SOTO.

0 comments on “JA-048 BorštAdd yours →

Leave a Reply