BR-029 Novi Brič

S5/BR-029 Novi Brič 312m nad morjem

Fotogalerija: KLIK

31 QSO on 40m CW
S2S F5UKL/p

Pot na Novi Brič poteka preko potoka Pinjevec, ki je Dragonjin največji pritok, ter preko Dragonje, ki se na tem mestu leno pretaka in preliva po skrlastih rečnih skalah.

V Škrlinah, ki ležijo na nadmorski višini 75m se Pinjevec preko dveh stopenj zlije v Dragonjo. Zraven je obnovljen mlin, ter zapuščena hiša malo naprej pa lep kolovoz, ki nas preko Koštabone pripelje do Supotskega slapu.
Hudournička reka Dragonja izvira pod Poletiči v slovenski Istri in se po 29 km zlije v Sečoveljski zaliv. V njeni dolini raste bujna vegetacija, precej je sigastih slapov in tudi opuščenih mlinov po katerih je bila nekoč poznana. Neokrnjena narava, ozke stezice, strmi flišnati bregovi in nešteti prehodi preko vode so stvari, ki jih ne pozabimo nikoli več. Obisk doline je skoraj obvezen. Vsaj toliko kot vzpon na Triglav. Ali pa še bolj saj je celotna dolina prevozna z MTB kolesi. Preizkušeno! Večkrat! Enostavno, priporočam!

QSO time:
Preko Rokave in Dragonje se kljub začetni strmini proti Novem Briču pedala vrtijo z visoko frekvenco. Na en način se je treba segret. V senci je kljub poldnevu še vedno pod nulo. Makadam je lep, utrjen in pomrznjen. Šele na vstopu na privatno posestvo, kjer te ob odprti rampi pričaka opozorilo, da tam nimaš kaj počet in da se le pazi hudega psa, se končno malo pogreješ na soncu. Levo od poti so nasadi oljk, desno tudi, malo višje pa se začnejo vinogradi, ki se raztegujejo skoraj v nedogled. Mati božja, toliko trt na enem kupu še nisem videl.
Po prihodu na vrh začnem iskanje primernega mesta za postavitev antene, ko v daljavi zaslišim traktor in pasji lajež. “Ah, to je sigurno na uni strani Dragonje” si mislim. Da ne bi kampiral na nezaželenem, privatnem ozemlju prestopim mrežasto ograjo in položim na tla rucak, ko se  naenkrat za mano zasliši globok pasji glas. Na drugi strni mreže se ena velika, bela mrcina jezi in išče prehod pod mrežo ter s tacami grebe pod njo. O, ouuuu…!  To pa ne bo dobro. Panika naredi svoje in na lep in prijazen način ogovarjam velikega kosmatinca, da bi se ja en malo pomiril. Ta oštja pa teka ob mreži gor in dol in bevska kot, da ni jedel že štirinajst dni. Po par minutah pridem do spoznanja, da mu je dovolj le opozarjanje in da nima namena preskočit ograje. Takoj postanem korajžen in začnem s praznjenjem nahrbtnika in postavljanjem antene. Skoraj z glavo stikam po rucaku, ko naenkrat v neposredni bližini zagledam belo dlako z ogromno glavo in še večjim gobcem. Tokrat mreže med nama ni več! “O pismo jedno… ma kaku je pršou čez?” je prvo kar steče skozi možgane. Že naslednji trenutek sem spet ves sladek: “Kaj je bobi? Se sprehajaš? Te zanima kaj delam? Samo bodi priden! Zmenjeno? Ja, ja saj vem, da si priden!” …. in druge neumnosti, ki jih bolj razumem jaz sam, kot pa ta bela mrcina z ogromnim gobcem. On pa le nekaj ovohava v bližini in se dela, “kao” da me niti ne vidi, ter se mi počasi približuje.  Naslednjo minuto me že ovohava med korakom, pa preverja, če mi noge smrdijo, pa spet zakaj so roke tako potne, nakar se hoče prepričat kako dišim po obrazu in se začne s tistimi ostrimi kremplji vzpenjat po meni. Še dobro, da ni kar skočil name, saj bi me zagotovo podrl, potem bi pa lahko ovohaval kaj mi je začelo naenkrat odzadaj tako zelo smrdeti.

Pesjan se ni hotel pomirit. Lepe besede niso zalegle saj je še kar naprej rinil vame. Uberem drugo taktiko. Ukažem mu “Sedi!” in za trenutek se potukne, potem pomisli in ugotovi, da je v tistem “sedi” zaznal neodločnost in trepetanje glasu. Pogleda gor in naskakovanje se lahko ponovno začne. In se je! Ma, da ne bo kdo mislil, da je enostavno odrinit ali se kako drugače rešit take,skoraj stokilske mrcine. Saj bi se malo poigral z njim, se povaljal, ma … potem ne vem ali bi mi uspelo mu dopovedat, da je zdaj pa zadosti igre in naj gre lepo po svoje.
Ni mi preostalo drugega kot, da grem s svojim novim prijateljem v smer od koder je prihajal zvok traktorja in tam sem ga predal delavcem, ki so zamenjevali kole v vinogradu. Mel je kmalu pristal na prikolici in lahko sem se vrnil, spokal stvari, ter odpeljal na drugo stran hriba, v smer v katero je pihal veter in me na novo zaljubljeni pes ni uspel zavohat.
Vedno stremim, da postavim anteno točno na vrhu sota hriba, tokrat pa je bil potreben 100 metrski premik in sicer v grmovje pod vinogradom. Tam me pa ni več našel, moj prijatelj Mel ! Marš, pasje seme!
Ob povratku sem se ustavil ob tabli “Pozor hud pes” in si mislil svoje!

In spet me je ena najnižjih SOTA vrhov prepričala, da ni vse tako majhno kot se zdi. Več vzporednih dogodivščin se mi je dogajalo na nižjih,  kot na višjih vrhovih. Recimo na Kozlovm robu, ko sem moral v luknjo po fotoaparat, pa tukaj na Novem Briču, ko se je bilo treba otepat zaljubljenega psa, …