S5/JA-042 Mrzli vrh 1359 m nad morjem
Fotogalerija: KLIK
7 QSO na 30m CW
31 QSO na 40m CW
Mrzli vrh je gorski greben, ki se začne v Zatolminu in se v SZ smeri stika s Krnom. Celo območje je urejeno v muzej na prostem, ki ga ureja društvo Peski. Na grebenu so številni jarki, kaverne, ter druge ostaline avstro-ogrske in italijanske prve obrambne črte, ki je bila na nekaterih mestih narazen le 20m.
Mrzli vrh, v ozadju Kobilja glava
Dostop
Izbrana je bila pot iz vasi Krn, po kateri poteka tudi evropska pešpot E7. Zaradi rumeno rdečih markacij domnevam, da je to tudi slovenska geološka pot. Vse do planine Pretovč hodimo pod goro Sleme, pot nas vodi preko številnih potočkov in izvirov, ki napajajo Mrzli potok. Ta se v dolini izlije v Sočo. Po dobri uri in pol pridemo do omenjene planine Pretovč kjer nadaljujemo po pašniku nad sirarno. Steza kmalu zavije v levo in doseže stene na severovzhodnem pobočju Mrzlega vrha. Tu so vidne razsežne kaverne, ki jih je izdolbla avstro-ogrska vojska. Nadaljujemo levo od počivališča pred njimi in po krajšem strmem odseku smo že na vrhu, kjer nas pozdravi veliki leseni križ. Ave!
Vzpon si bom zapomnil po tem, da sem bil tokrat prvič v karieri brez kapljice pijače. Kaj sem imel v glavi, ko sem se odpravljal na turo ne vem. Verjetno, da nič! Dobro se poznam in vem, kako me z vsakim metrom, ko mi na MTB turi zmanjkuje pijače, narašča nelagodje in skrb. In še to bolj proti koncu poti. Tokrat sem bil šele v začetnem delu. Ajej! Panika narašča! K sreči so mi na vsakih nekaj sto metrov pot prekrižali potočki, ki so s seboj pripeljali snežnico z gore (snežníca -e ž (í) voda, ki nastane pri taljenju snega). Spoznal sem njen poseben okus. Res ni razlike med okusom snega, ki se ti stopi v ustih in to kristalno vodo v potoku.
nad Sočo
QSO time
Razgledi proti dolini Soče so fenomenalni. Gledam cesto, ki pelje iz Volč proti Kobaridu in se kot senca drži toka reke. Vidi se vozilo, ki prehiteva avto pred sabo in mu pred nepreglednim ovinkom v zadnjem trenutku uspe zaviti na svoj pas. Tudi kamion naložen s soškim peskom predstavlja oviro na cesti in upočasnjuje nore dirkače. Matr kako sem kuntent, da sem zdaj tu in ne v eni od tistih škatel, ki se po polžje premikajo po dolini. Vsaj tako je videti s te višine. Tudi kanja, ki preleta in pregleduje teren pod sabo je precej nižje od mene. Ma prav lepo se počutim tu zgoraj!
Tokrat si za spremembo pripravim sedišče tako, da sem z obrazom obrnjen proti soncu in dolini pred sabo. Na trenutke se kar izgubim in ob neverjetnih razgledih pozabim, da držim v roki taster in iz njega izvabljam zvoke telegrafije. Levo se mi nastavlja znanka Kobilja glava. Desno nad reko se dviguje Kolovrat in njegov prvak Kuk. Višji od njega in čisto bel je Matajur, na drugi strani reke pa se nastavlja Stol s svojo čudovito snežno kapo. Za hrbet pa nočem niti pogledat, ker tam preseneča pogorje Krna in ti ne dovoli, da premakneš pogled od njega. Prav smešno pa se mi zdi, ko ugotavljam kaj za ena je tista cerkvica globoko pod mano, ki mi je nekam zelo znana! Seveda… zdaj mi je kapnilo. Javorca! In desno od nje je tisti ogromen zemeljski plaz, ki se je pred leti sprožil na drugi strani planine Polog. Sami stari znanci. Mrzli ampak tudi enkratno razgledni vrh sem si izbral danes. Prisežem, da se bomo še večkrat videli. Verjetno že letos zgodaj poleti, da vidimo razliko naproti današnjim zasneženim pobočjem.
Zveze? Hm….čakaj … sem sploh klofal ali sem le gledal okoli sebe? Aha, v dnevniku je zapisanih nekaj čez 30 zvez. Se pravi, da sem res delil SOTA točke. Kdo bi si mislil! Čisti black out zaradi white in’a.
Na poti proti vasici Krn mi Florica prišepne, da je zadnjič Magda izrazila željo po šopku teh velikih zvončkov, kronic, ki belijo breg ob sami poti. Pa sem se spet uspešno odkupil!
sestop s pogledom na Krn