S5/JA-054 Kozlov Rob 426 m nad morjem
Fotogalerija: Klikni tu !
29 QSO on 40m CW
Kozlov rob ali kot ga kličejo domačini Grad je 426 m visok hrib, ki se dviguje na severni strani Tolmina in je za 225m višji od njega. Ime Grad je dobil zato, ker na vrhu stojijo vse od potresa leta 1348 in 1511 ruševine gradu. Konec 16. stoletja je grad doživel tudi prenovo.
Po južnem pobočju Kozlovega roba teče zgodovinska naravoslovna učna pot, ki je tokrat služila tudi kot dostop na današnji SOTA mikro ekspediciji.
QSO time :
Klopce na vrhu so tokrat služile ham namenu. Tako kot točka pritrditve palice kot tudi prostor odložišča tazadnje. Končno malo udobja.
V načrtu je bilo, da prvo delam na 40m, potem malo fotosešna kateremu bi sledil še prehod na 30m. Ampak! Vse se je končalu sredi fotosešna. Fotoaparat lepo nastavim na ograjo, ki ščiti obiskovalce pred padcem v stari 6m globok vodnjak, kliknem na samosprožilec, se zašibam proti klopci, pripravim nasmešek za fotko, ta se pa kmalu razleze v začudenje saj fotoaparata ni nikjer več. Sliši se le še špljak, tup. O, pi…. ! Ma ne, da se mi je to zgodilo. Pogledam čez ograjo in spodaj v grmičku ob zidu leži fatoaparat. Kaj zdaj?
Po minutah tuhtanja in sprejemanja odločitve kolio sem pripravljen tvegat pade odločitev, da se v luknjo spustim s plezanjem po zidu. V oporo naj bi bil RG-58 antenski kabel. Kmalu se premislim. Po gradu iščem kaj podobnega lestvi in v grmovju zagledam odsluženo mrežo za železobeton. Yes, odrešitev. Sledi spust mreže v vodnjak, zavarujem se še z RG-58, ki mi bo služil kot dodatna opora, odrežem 2m žice moje dipol antene in utrdim zgornji konec mreže ob ograjo. Sledi še en manjši adrenalinski šok ob spustu in že ga držim v roki. Aparat deluje. Se pravi, da naredim še par posnetkov iz luknje, se povzpnem iz pasti in operacija “Reševanje fotoaparata Kenona ” je zaključena.
Pred spustom v luknjo sem se, sam tako sodim, primerno pripravil. Se oblekel, se najedel, popil nekaj tekočine, vzel s sabo gsm, se dodatno zavaroval z koax kablom , ter pričvrstil mrežo, da je ne bi dobil na glavo. Vse z mislijo na to, da se mi mogoče ne bo uspeo samemu vrniti iz mišolovke. A bi se smejali gasilci, ko bi mi spuščali lestev.
Na vročem soncu ni bilo nobene volje, da bi popravil odrezano anteno in jo usposobil še za 30m delo tako, da sva jo z biciklom kmalu užgala po lepi stezi, ki se vije v dolino.
Matr je šibalo! To je pa že druga zgodba!
Kaj bi človek brez domišljija!
Ste vedeli, da …
ima Tolminsko gozdnogospodarsko območje najstarejšo tradicijo gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji, saj so najstarejši ohranjeni načrti za državne gozdove iz leta 1770 ?
SOTA vročica vre dalje …
Nisem vedel, da so take nevarnosti na gradu!