RG-010 Krim

S5/RG-010 Krim 1107 m nad morjem

Fotografije.
Zemljevid.

33 QSO na 40m CW

Sem imel slučajno ene opravke v Močvirju in sem našel v mojem Puntotu še nekaj prostora za nahrbtnik in bicikel. Vremenska napoved je obljubljala celo pri nas na Krasu sneženje, ampak kdo jim sploh še verjame, vremenkotom!?
In tako se to, v kotlini sončno dopoldne že peljem po ravni, ravni, ravni cesti proti Igu. Vedno sem si želel videt ta kraj z najkrajšim imenom pri nas. Že kot otroci smo ga vedno vpisovali v kvadratek pri igri “ime, priimek,vas,mesto…” In evo ti ga na, Ig je že prekrit z nekaj centimetersko snežno odejo. Bolj po občutku kot zares najdem odcep za Zgornji Ig in pri spomeniku je bilo ravno dovolj prostora za mojo makino.
Slika Slika
Trikotna tabla ob cesti pravi, da so v dolžini 10km nevarni ovinki. Torej, toliko je še do vrha. Zajaham bicikel, smuknem ob skrajnem levem robu cestišča mimo podivjanih dog, ki so v zagrajenem dvorišču zadnje hiše in že se konča asfalt in začne veselje na makadamskem vzponu. Počasi zmanjka tudi makadama saj ga nadomesti sneg, malo višje pa tudi tega ni več, saj je podlaga v glavnem ledena. In tako sledi prijeten vzponček proti vrhu, ki v resnici sploh ne vem kje je! Nimam GPSa, nimam zemljevida, nimam nič. Le spomin na dan prej gledano pot na GeoSOTApediji. Po pravici povedano mi je tudi en malo mar ali zgrešim ali pa sem na pravi poti. Užitek vožnje po trdem, steptanem snegu in po poledenelih kolesnicah je prevelik, da bi se zaradi tega sekiral. Dan je itak še dolg! Sonce se je na hitro skrilo in počasi je začel naletavat sneg!
Slika Slika
Malo pod vrhom se srečam z enim čudnim planincem, ki se vrača v dolino. Najprej pomislim, da je vodovodar, saj ima na nahrbtniku zapeto juvidur cev, ampak hiter pogled pove, da je verjetno kar električist, saj mu ob strani stoji cev za električne vodnike.
“Živjo, kaj brez verig gre tudi ?” vpraša.
“O, prav gvišno da, ghre!”
In sva že narazen vsaj dvajset metrov, ko zaslišim,.”Kaj si radioamater?”
In tako že na prvi SOTI v novem letu spoznam Danilota, S56SFZ. Vrača se z UKV aktivacije Krima! Malo,bolj na hitro poklepetava, saj se je medtem začel kar tapravi metež. Sicer me še povabi, da se mu pridružim na naslednji SOTI, ampak misel na zasnežene ceste primorske me ne pustijo, da bi se dal sprovocirat.
Vrh! Bolj kot sem rinil proti njemu, bolj je snežilo. Koča je hvalabogu zaprta in nadstrešek pred vhodom je idealno domovanje za naslednjo urico. Postavljam anteno, sneži! Šponam dipole, sneži! Jo prekladam bližje, ker je kabel prekratek, sneži! Pokličem CQ, sneži! Prihodi in odhodi premraženih planincev se vrstijo, sneži!
Dobre pol ure radioamaterstva mi je dovolj in še vedno sneži. Tudi, ko pospravljam anteno, ko se nastavljam fotoaparatu in ko drsim po riti po stopnicah s kolesom ob sebi, sneži! Mati božja kako je to lepo!
Ledu na cesti ob povratku ni več, saj sneži! Drvenje po nekaj centimetrih novozapadlega snega, ki je prekril ledene kolesnice je kot vožnja po zračni blazini. Japadabaduuuuuu…….

Tudi primorska avtocesta je ponujala obilo adrenalina. Malo sem izzival sam, malo so izzivali zmotjeni kamionarji in adrenalin ni popustil vse do Vipavske doline. Tam sem moral pobrat še svojo XYL, ki se ji avto z letnimi gumami nikakor ni hotel vzpeti iz doline na Kras. Pustila sva ga kar ob cesti! Ga bova že odpeljala domov, ko bodo boljši časi, oziroma splužena ali vsaj posipana cesta. Enkrat ta teden!
Slika Slika

Gledam skozi okno,sneži! Imamo ga že 11 cm in še vedno sneži! Še bo veselo!

2 comments on “RG-010 KrimAdd yours →

  1. Najboljši je takrat, ko je še pomrznjen. Južni te namreč kar dobro stušira po hrbtu in riti. Tudi preveč ga ne sme biti, ker je sicer velik napor se prebijat skozenj. Še bolj naporno kot vožnja po travi.
    Je za probat!

Leave a Reply