TK-025 Sv.Trije Kralji

TK-025 Vrh Svetih Treh Kraljev, 884m nadmorske višine
Fotobum!

Vrh Svetih Treh Kraljev je eden med najbolj razglednimi vrhovi Rovtarskega hribovja, s katerega so prelepi razgledi na okolico. Na vrhu kraljuje istoimenska cerkev, malo nižje si lahko ogledamo še cerkev v Hlevnem vrhu, Račevsko jezero ali ostanke Rupnikove linije.

Ko sem pred turo le bežno gledal na zemljevid se mi je tistih nekaj kilometrov med Vrhniko, oziroma Ulovko in Vrhom Sv.Treh Kraljev ni zdelo ne vem kako zelo narazen. Ko se od Ulovke odpraviš skozi Zaplano in naprej proti Rovtam niti ne slutiš, da boš na koncu dneva pridobil sigurnih 1000 višincev. Ob pogledu na karto si prepričan, da več kot 300vm ne bo zneslo in da bo to še ena lenobna MTB tura. No, že med vožnjo malo gor in še malo dol, pa spet malo gor in še bolj dol se ti začne svetlikati, da si se spet narihtal v izračunih. Pridem jaz, tako lepo na en razgleden vrh, na tabli piše, da je Gradiše in da je visoko 770m, ko prvič zagledam Sv.Tri Kralje – uno z Ulovke je bilo vidno bolj v megli! Vrh se mi niti ne zdi tako daleč. Če bi dobro iztegnil roko stavim, da bi se dotaknil cerkvenega zvonika. Ma sem mislil, da res. Na realna tla me spravi cesta, ki se v nadaljevanju začne spuščati. O, ou, to mi pa že ni več všeč. Vsi pridobljeni višinci počasi kopnijo in sonce že pošteno greje asfaltno podlago. Ko pridem v Rovte pa spet šok! Cesta se še bolj spusti. In tako naslednjih par kilometrov, vse do potoka Sovra, ko se končno spet začne vzpenjati. Počasi imam te črne podlage poln kufer in ko planinske markacije pod Hlevnim Vrhom zavijejo v gozd, zavijem za njimi. Malo je bilo sicer treba tudi peš, ma čez pošteno blato in razrito pot ga ni na tem svetu.
Pri kažipotu za Strmo ali za Položno pot do vrha izberem … ja, ni kaj dosti za ugibat. Če je strma je tudi krajša in če sem že lenoba potem grem po krajši. Pod vrhom se še pozdraviva z enim volčjakom, ki me je kasneje na poti proti dolini pošteno oblajal. Ku, da me ne bi poznal že od prej. Razen, če sem bil prvič preveč zaripel v obraz in sem drugače dišal, smrdel.
Celotno rovtarsko hribovje deluje zelo urejeno! Vsak najmanjši travnik je pokošen in tisti, ki še ni, ga sigurno ravnokar kosijo. Vseeno mislim, da domačini malo pretiravajo z rdečimi opozorilnimi tablicami ob večini travnikov, ki te prepričujejo, da je prehod preko trave le za bike in krave, pa da ima Janez travo enako rad kot svojo Micko in še drugi “duhoviti” izpadi. Ne vem, mogoče se motim in se med vikendom tukaj valijo horde pohodnikov in delam kmetom krivico. Ma tudi traktorji, ki kosilo travo ne naredijo ne vem kakšne koristi zemlji na tistih strmih pobočjih. Enostavno bi napisali, da ne marajo, da hodijo ljudje po njihovi zemlji in konec! Za podkrepitev bi raztegnili še žico ali dve in vanju spustili štrom, ki ga imajo za varovanje krav na paši.

QSO time:
Mah, klofanje kot klofanje. Zanimivo, da kljub najavi, da se premikam na 30m band in vztrajnem 10 minutnem klicanju v prazno in nato še med naslednjimi desetimi minutami vrženimi v eter na 14.058, ni bilo nobenega odziva. Propagacije na nuli?  Morda! Na 10.118 je bila sicer neka motnja, ma kHz nižje je bilo že prijetno tiho in tudi 20m se je lepo slišalo EU postaje! Ker ni bilo neke grozne sile ali nekega velikega navala sem se po dobre pol ure raje umaknil v senco cerkve, se odpravil nazaj v luknjo Sovre in po prihodu v Rovte zavil še v njihov sveti hram. V naših vaseh med tednom težko najdeš odprta cerkvena vrata. Tu so pa odprta na stežaj in ogled cerkvene ladje, oltarja in orgel je potekal v prijetnem hladu. Kot je bila včasih povsod navada, stoji tudi tu ob cerkvi vaško pokopališče, ki je kot vedno zelo zanimiv kraj. Tukajšnje me je presenetilo s tem, da ima na vzhodni strani predel, ki je namenjen le za pokop otrok. Neke vrste otroški del pokopališča. Tega nisem videl še nikjer! Takoj sem se spomnil na tisti majhen grobek pred cerkvijo v Krajni vasi le, da je bila tam malo drugačna zgodba. Ampak ravno tako je izdvojen od ostalih.

Zvečer sem prišel domov spet opečen ku prase. Roke, stegna, čelo, nos … in spet sem jih slišal, da zakaj se nisem prej namazal.  Zakaj?  Zato!