TK-039 Globočak

Globočak je 809 metrov visok hrib na Kambreškem, ki je bil med prvo svetovno vojno prizorišče še enih krvavih bojev. Sredi oktobra 1917 so ga v svojih rokah držali Italijani, a že 24. oktobra istega leta so ga v štiridnevni bitki zavzeli Avstrijci.

pred prihodom na vrh Globočak
Tura se je začela v kraju skozi katerega sem do sedaj šel že par sto krat, a imena si še do danes nisem zapomnil. Ne vem kaj je z njim narobe, da se mi noče zapisat v možganske vijuge. Ja saj vem, saj vem, Ročinj! Sem pravkar spet pogledal na karto. Ma mi zares ni in ni jasno zakaj so mi kombinacije črk, ki sestavljajo to ime tako zapletene, da si ga v v skoraj tridesetih letih nisem še zapomnil. Ime sicer poskušam povezat s kakšnim predmetom, tokrat je to roč(ročaj) ma kaj, ko čez par ur ali že naslednji dan ne vem kateri predmet je bil v mislih. Zanimivo! In to že toliko let.

No, sicer je Ročinj zelo lepa in urejena vas, ki nas pozdravi, ko potujemo po soški dolini od Kanala proti Tolminu ali Mostu na Soči. Meni najbolj zanimiva domačina sta vodja tolminskega punta Ivan Gradnik (1688-1714), ter pripadnik TIGR-a Stanislav Kamenšček. Slednji ima tudi spominsko tablo na eni od hiš sredi vasi, tik ob poti, ki nas pelje proti Kambreškem. Vzpon proti tej vasi poteka po malo prometni cesti in nas po par kilometrih pripelje do 29m visokega slapu Sovink. Ta se spušča s police tik nad cesto in nadaljuje proti dolini kot potok Ajba.
le kam se kopiti
?
Kambreško
. Vas, po kateri nosi ime celotna planota, ki je del Kanalskega Kolovrata. V vasi mi je bila zanimiva tabla na kateri se Rezijani zahvaljujejo domačinom, da so pred mnogimi leti imeli radi in sprejeli za svojega, njihovega rojaka, brusilca nožev. Na križišču sredi vasi tudi prvič opazimo table, ki pohodnika usmerijo proti Globočaku. Enkrat so me že narihtale. Ko sem pred nekaj leti na turi proti Kuku šel čez Kolovrat sem jo tudi zagledal in se je držal kot pijanec plota in po mučnem prebijanju skozi koprive dokončno odnehal in se spet vrnil v vas. Tudi tokrat ni bilo drugače. Zgodovinski spomin počasi bledi. Ma sem odnehal hitreje kot prvič. V spominu se mi je prikazovala ena druga pot, ki vodi proti vrhu. No, tudi ta, ki sem jo tokrat našel dober kilometer nad vasjo, ni bila prava, kljub temu, da je markirana. Saj prvi del je za utrjenega MTB kolesarja kar v redu in prijetno strm, ma zadnjih 300m so pa muke Isusove. Kolo na ramo in hajd, na vrh! Na vrhu pa te skoraj udari v glavo tabla, ki te usmeri po položnejši poti. Ta pripelje iz smeri severneje ležeče Srednje vasi. Je bil pa kasneje spust po njej toliko lepši, kljub nepričakovanem prebitju zračnice in njenem flikanju v družbi sitnih muh in nadležnih komarjev.

lenarjenje na vrhu Globočaka
QSO time:
tisti tapravi vrh je lepo označen z X kamnom, vendar je zelenjava nad njim tako gosta, da je sledil premik za nekaj deset metrov po grebenu v smeri ostankov bukerja in h skrinjici z žigom. Tudi tu ni bilo ne vem kako odprto, žice antene so se stalno prepletale z vejami bližnjih dreves in kar nekajkrat je bilo treba popravljati pretrgano anteno. Vendar kot kaže so bile propagacije v luftu zelo dobre, saj so prihajali nazaj nepričakovano dobri raporti, ki bi jih prej pričakoval na kakšnem plešastem hribu, kot tukaj med klorofilom.

Spust je potekal po zgoraj omenjeni markirani stezi proti Srednji vasi, v katero dobesedno priletiš en ovinek višje. Tu je treba na levo, do začetka vasi, nato spet ostro levo in nazaj do Kambreškega. Ker bi spust po asfaltu predstavljal neverjetno napako, sem se že doma pripravil in na karti raziskal možne spuste. Spet sem izbral stezo, ki je v naravi v resnici ni več, tako, da sem si med izvajanjem rezervnega načrta ogledal še nižje ležeče Bevčarje. Ljudem sem vozil kar preko dvorišč, saj naj bi tam potekala pot, ki vodi v grapo potoka Ajba in navzdol proti Soči. Mati božja kako so ti kraji zapuščeni. Nekoč za voz široka pot je zdaj le še težko prehodna stezica, ki se na precej krajih izgubi v strmem pobočju. Presenečajo lepo ohranjeni podporni zidovi na celi dolžini poti, nad njimi pa se še vedno dobro vidijo nekdaj obdelovane terase. To je divjina za katero sem sigurem, da me bo v njo prav kmalu spet zaneslo. Takrat z lažjim nahrbtnikom! Po debeli uri in po smotanem padcu v strugo potoka, ko sem se le s težavo spravil izpod kolesa v katerega sem bil zapleten, se znajdem na makadamski poti, ki je opazna edino na Google Zemlji. Ta ni vrisana na nobeni karti, le satelitski posnetek jo je nakazal.

akumulacijsko jezero Ajba
Tu je konec vsega veselja z raziskovanjem, saj prideš po dobrih desetih minutah hitrega vijuganja kaj hitro v vas Ajba. Takoj po prihodu na glavno cesto sledi še krajših sto metrov vožnje po njej, spust do jezera na Soči in vožnja ob njem proti izhodišču ture v ….. Ročinj!
Kratko ali sladko! Pri vročih 36C in vzpenjanju po zadušljivem brezvetrju.

Fotogalerija!

Leave a Reply