Ko sem se danes z MTB vzpenjal proti Slavniku mi je kanilo, poleg tistega za vrat, da sem kot pravi Rainman. Vedno več mikroekspedicij se dogaja v lepem, deževnem vremenu. Če se malo popraskam po včeraj ostriženih laseh ugotovim, da so to še tanajlepša doživetja. Temačno ozračje; vidljivost dvajset metrov; vlago režem sklonjen v aerodinamični drži na biciklu; s senčnika čelade kaplje na nos; ko se malo zravnam mi steče za vrat; rokavice so bolj za to, da zadržujejo paro, ki nastaja med kuhanjem v njih kot pa, da bi grele; vetrovka je zmeraj prekratka in ne ščiti stegen in kolen; Florijana cvili, ker se boji, da na dežju zgubi barvo; na vrhu sem podhlajen in tresem se kot največji pijanec pred sedmo zjutraj; po horoskopu sem ribi. To bo krivo! Ma drugo ne more bit! Sem vedel, da jaz nisem kriv. Tudi rodil sem se na deževen dan. Mislim …
na Slavniku
Več slik je tukaj.